Avtor: Rasto Kirn

Trajnosti in turizma so me ponavadi polna usta. Pravzaprav to ni nič čudnega, saj še celo naši službeni izdelki nagovarjajo naročnike v tej smeri. Ko pa je eden od ZUM-ovih mednarodnih projektov ponudil priložnost, da stopim od besed k dejanjem, sem jo seveda zagrabil z vsemi štirimi. Pravzaprav bolj na duševni ravni, ampak to je že nadaljevanje zgodbe.

Službeni kolega je pripravil ogled/izlet, ki smo ga ponotranjili kot team building. Kolesarjenje po bregu Mure zna biti večplastno. Mešajo se namreč območja zaščitene narave, kulturnih in etnoloških znamenitosti ter posamezni bolj ali manj sonaravni posegi v prostor. Naš obisk je bil predviden na nedolžen način, da ob pametni organizaciji tudi naš ogljični odtis ne bi poslabšal stanja. Za zagotovitev številčnejše udeležbe (beri: Rasto in morebitni podobno brezkondicijsko pripravljeni sodelavci) je bil predlagan terensko oziroma športno nezahteven levi breg Mure. In smo idejo vzeli za svojo!

Projekt: na trajnostno mobilnostni način izvesti ogled levega brega Mure (avstrijska stran) med Šentiljem in Gornjo Radgono in obisk posameznih predvidenih znamenitosti. Projekt ni raziskovanje nepoznanega, saj predstavlja le manjši izsek turistične kolesarske transverzale kolesarske poti Mura (celotna Murradweg 2 je dolga 320 km) na zadnjem delu njenega poteka po Avstriji.

V stilu smo začeli že samo pot – z vlakom do Šentilja, potem pa na kolesa! Dan se je šele dobro začel, zato smo doživeli prebujanje narave, kot ga v mestu nismo vajeni. Na eni strani je hotela Mura povedati, da bo hitrejša od nas, na drugi strani so počasi dvigajoče se meglice govorile, da je še čas.

Prva postaja – Koča pri brodu čez Muro blizu kraja Weitersfeld an der Mur. Jutranja kavica, čaj, prvi piškoti, energetske ploščice in domača koza Lisl so poskrbeli, da smo se zbudili. Ker se še nisem zavedal, koliko je pred nami še poti, nisem poklical brodarja, da pride s slovenskega brega pome. Pa tako blizu je bilo do Sladkega Vrha na oni/naši strani!

Mureck (po domače Cmurek) je predstavljal zaresno postajo. Na tem območju smo namreč imeli pravi “program” z ogledom mlina na Muri, kosilom ter ogledom razglednega stolpa.

Spet delujoči plavajoči mlin na Muri “Bartholomaeus Lorber” leži ob levem bregu Mure tik pred Mureckom. Zgrajen je bil leta 1997 po originalnem modelu. Vstopnino za ogled se plača v gostinskem lokalu (Schiffsmuehle) na bregu, pozitivno pa je, da so nas tudi tu sprejeli v slovenščini ter dali še popust.

“Luknjica pri luknjici, pa vendar vodo drži.” Ko smo otroci prvič slišali to uganko, je bila težka, saj mojstrov za takšne strehe že v mojem otroštvu praktično ni bilo več…

Kolesarska pot skozi Mureck predstavlja del UNESCO-vega biosfernega območja “Mura – Drava – Donava”, največjega zaščitenega rečnega območja v Evropi. Zaznamuje ga izredna raznolikost pokrajin, kulture in kulinarike.
Kolesarska pot Evropska amazonka se začne v Avstriji, tukajšnji odsek poteka najprej po avstrijsko-slovenski meji, prečka nato Slovenijo, nadaljuje na Hrvaškem, Madžarskem in konča v Srbiji.

Tile Avstrijci so neverjetni, vsako lužo (beri: opuščeno gramoznico) spremenijo v turistično destinacijo. Verjetno ena pomembnejših točk (hrana!) na naši poti je bil Roecksee v vasici Misselsdorf. Seveda je tam jezerce, pa avtocamp, pa parcele s pavšalisti za avtomobilske prikolice, pa parcele za lesene hiške… Glede na uro je bila nam seveda najpomembnejša gostilna in dovolj dolga miza, da lahko za njo posedemo skupaj. Pa prostor za vse naša utrujena vozila. Le zakaj sem pravzaprav sploh še mislil na svoje kolo, po tolikem času se je že začelo vse bolj obnašati kot mučilna naprava.

Ni kaj, po kosilu sem si predstavljal, da sem kot prerojen. Dokler nisem spravil svoje riti nazaj na kolo. Le kdo si je izmislil nekaj na pogled tako nedolžnega, pa obenem tako mučilnega? Komaj sem čakal na naslednjo točko ogleda – Murturm.

Ja, razgledna točka je prav zanimiva. Vidi se zelo daleč, ampak tudi v daljavi je enako kot pod nami – gozd. Ah ja, in pa tukaj v bližini niti ne tako zelo mirna Mura.

In potem se je začelo trpljenje. Ostali kolesarji so držali tak tempo kot zjutraj. Ni šans, da se ustavim in naredim kakšno fotko, ne ujamem jih več. In tako sem stiskal zobe, da sem jih nedaleč od vasi Donnersdorf še ujel pri kolesarskem mostu čez Muro, preko do okrepčevalnice Bicikl bar na desnem bregu nisem več uspel pogledati.

Potem pa smo se razšli. Ne povsem, nekaj čutečih duš me je spremljalo, verjetno v strahu, da bom zavil v prvi lokal in obupal. Nisem smel, pa tudi lokalov nisem več videl. Morda smo celo malce zgrešili, saj smo se zadnje kilometre peljali po normalni cesti in ne kolesarski poti. Da sem v daljavi ves čas videl radgonski grad, je imelo svoje pluse in minuse. Pozitivno je bilo, da mi je grad predstavljal cilj, negativno pa, da se je tako neskončno počasi približeval. Pravzaprav smo se mi morali približevati njemu.

Naša rezervacija v Bevogu je propadla, ker smo bili prepozni. Še zdaj se prepričujem, da nisem kriv jaz, temveč slabo planiranje. Pol ure po prihodu v Radgono smo namreč že imeli avtobus za nazaj. Ampak brez piva pa nismo ostali. Naša podpora s kombijem nam je iz pivovarne prinesla pločevinke, ki so bile konzumirane, še preden so bila kolesa naložena v kombi! Hvala podporni ekipi, spet ste pokazali, kako ste pomembni!

Na to pot bi šel še kdaj, ampak morda samo od Cmureka dalje. Pa s takšnim tempom, da smem več gledati tudi levo in desno, ne samo v pedala. Ugotavljam namreč, da se moram paziti (ne prometa, temveč EMŠO). Po prihodu v Maribor so šli nekateri namreč še po opravkih in v kino, jaz pa domov pod tuš in v posteljo!

Kje smo se peljali (kaj smo videli):

Murhütte, Weitersfeld an der Mur 210, 8473 Weitersfeld an der Mur, Avstrija
Erlebnissbad Murek, Austrasse 11, 8480 Mureck, Avstrija
Schiffsmühle Mureck, Am Mühlenhof 1, 8480 Mureck, Avstrija
Röck Josef KG, Misselsdorf 40, 8480 Mureck, Avstrija
Murturm, Griesweg I, 8482, Avstrija
Parktherme Bad Radkersburg, Alfred Marlini-Allee 7, 8490 Bad Radkersburg, Avstrija
Brauhaus Bevog, Gewerbepark B Nr. 9, 8490 Bad Radkersburg, Avstrija

Fotografije: ©2021 Rasto Kirn

Žena je za testiranje predlagala, da greva pred zdravstveno postajo pol ure prej, kot jo odprejo. Poslušal sem jo, da bi imel mir, potem pa sem bil zadovoljen, ker sva bila na vrsti že peta in šesti. Saj začeli so dvajset minut kasneje, ampak ob pol devetih sva imela papirje, da sva negativna. Hecno, pa toliko sem vlagal v svoje življenje, da bi “bil pozitiven”. Preden sva papirje shranila, sem še pogledal račun. A me zaj…? Testiranje 150 kun, angleški prevod 50 kun! Odtod torej razlika med informacijo na internetu in resničnostjo! Ker me je čakala še relativno dolga vožnja, sem se poskusil skulirati. In je uspelo, morda tudi zato, ker smo se z našimi res razumevajočimi in prijaznimi gostitelji dogovorili, da lahko odidemo šele popoldne. In smo to zares izkoristili, najprej smo šli na plažo (tokrat “mojo”), da so iz mene odplavale vse negativne misli 😉

Tole zadaj je verjetno Sv. Vid, najvišji vrh otoka Paga.

Čudni časi so to, ko ima že vsak tuji turist navigacijo in poznajo tudi “naše” male mejne prehode. Koliko ji pa verjeti, je druga. Ugotovili smo, da je Gruškovje na avtocesti trikrat bolj obremenjeno kot Rogatec, kjer se čaka samo eno dobro uro. In smo se odločili za Rogatec. Pa je bilo prav vseeno, saj smo na začetku poti v počasni koloni rabili eno uro samo zato, da smo prišli skozi Velebit. Potem pa je kar šlo. Nekje sredi Hrvaške je bila tabla McDonaldsa. Kakšen orkan prošenj in moledovanja, da bi ustavili! Pa naj vam bo, sem se strinjal in zapeljal na postajališče. Kristus, če bi bil brez bencina, bi še vedno peljal mimo črpalke, če bi bila takšna vrsta kot v tej restavraciji. Še mala dva sta se pustila prepričati, da tista vrsta ni človeška. Dobro, pa saj imajo čez pol ure tudi Burger King. Ja, imajo, vrsta pa enaka. Če bi kdo opazoval tam od zgoraj, kako brez ustavljanja vijugam skozi postajališča, bi se vprašal po mojem zdravju. In sedaj se prepričujem, da tisti obvozi niso krivi, da se je vrsta v Rogatcu podaljšala na dve uri. Ampak carinik je verjel papirjem in nas spustil domov, da lahko sedaj izlivam svoje trpljenje na papir…

Delal sem se cool, ampak prehitevanje stoječe kolone preko polne črte in po nasprotnem pasu me resnično pogreje!

Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn

« Zajtrk na plaži

Olesya se je odločila, da gremo na plažo že navsezgodaj, bo pač zajtrk hladen. Da bi bilo vse skupaj bolj zanimivo, smo šli na plažo, ki smo si jo ogledali v torek, nismo pa se tem še kopali. Odlična ideja! Morje je bilo najbolj čisto do sedaj, kar ni nič čudnega, saj lahko tja prilezejo samo kozli in redki turisti. Vsi naenkrat smo planili v vodo. Jaz sem nekajkrat zaplaval mrtvaka, da sem sinu pokazal, kako si lahko na vodi dlje časa tudi brez truda, ta malo pa sem tolikokrat poškropil, da sem se že zbal, da se ji bo voda zamerila. Pa ji je bilo hudo le, ko smo odhajali s plaže.

Vrnitev v Slovenijo zahteva negativni koronski test, star največ 48 ur. V Pagu se je treba nanj naročiti po elektronski pošti, telefonske številke ne najdem. Naročil sem se, odgovora pa ne dobil. Na poti s plaže zato obiščem postajo prve pomoči (hitna pomoč), kjer naj bi cel dan delali hitre teste, ki jih rabimo za prehod meje. “Ne, delamo samo do 13h, za 200 kun.” Ampak na internetu na vaši strani piše, da delate cel dan in racunate 150 kun. “Veste, situacija se spreminja iz ure v uro. Imate srečo, da ste prišli sedaj, saj se ne boste načakali tako kot tile, ki že od jutra čakajo na rezultate.”

Potem začnem razmišljati: res je, morje južneje od našega je čistejše. Naša država nam je ponudila brezplačne teste, da smo lahko odpotovali v Dalmacijo in sosedom reševali gospodarstvo, hrvaška država pa se že hvali s turističnim obiskom, pobere davke in potem zaračuna se test.

Premisliti bo treba, preden se spet odpravimo preko meje!

Zvečer smo šli na zadnji sladoled, “tisti ta večbarvni” v slaščičarni na levi strani trga. Po njem je bila v programu postelja. Otroci so bili že pripravljeni za odhod domov, pa se je zgodilo presenečenje – iznenada pribobnajo na glavni trg nastopajoči iz “Psihiatrijske ustanove Pag”! Kostumi, glasba in ples – paša za oči in ušesa. Skupina mladink in mladincev me je obkrožila, tisti z največjo masko me je hotel cepiti, ena s šopom denarja in brez maske pa mi je ponujala kup bankovcev, da bi privolil. Uspel sem pobegniti, preden bi mi “vbrizgali” hudiča! V resnici je šlo za Paški poletni festival, kateremu smo bili slučajne priče…

Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn

Sedaj smo pa ze rahlo dolgočasni s svojimi obiski divje plaže južno od Povljane. Pa niti ni bilo tako slabo: mirno morje in pričakovana peščeno mivkasta podlaga sta največje jamstvo, da sa mala dva spravita vsaj na rob kopna, pa morda potem tudi v vodo. in če se nam potem pridruži tudi mamica za žoganje, otroškemu navdušenju skoraj ni kraja. Žal nam je bilo le, da nam je prepovedala “tunkanje”.

Tudi popoldne je bilo aktivno, predvsem za mularijo. Kris se je teden dni pripravljal na vodne atrakcije, ki pa jih nikakor nismo uspeli obiskati, ker so na mestni in ne neki divji plaži. Tokrat mu je le uspelo. Kamor gre bik, naj gre še štrik, so rekli včasih, midva pa potem popustila še moledovanju male in smo obiskali lunapark. Ne vem sicer, koliko ima ta mentalne povezanosti z morsko obalo, ampak tam je bil, mimo njega nismo mogli zaviti, potem pa… Vse skuapj pa je imelo tudi svojo dobro plat – adrenalinsko doživetje na vodi in na kopnem je poskrbelo, da sta ta glavna ob desetih “že” spala.

Fotografije: ©2021 Rasto Kirn

Sem ob obujanju spominov na sonce, morje in paški sir že omenil hrastov gozd?

Kadar smo šli na divjo plažo Delfinko, smo se peljali skozi tale gozd. V tisti vročini je deloval malce temačno, strašljivo, neresnično, čeprav smo ostajali na asfaltirani cesti. Ker pa je bilo ob cesti videti tudi nekaj pojasnjevalnih tabel, nas je radovednost premamila. Otrok pravzaprav ne, a sta šla raje z nama kot pa sama čakala v vozilu. Strah dela svoje!

In potem presenečenje – tale gozdiček je veliko več kot le skupek nizkih dreves, predstavlja posebni rezervat gozdne vegetacije! In potem smo gledali tiste od vetra zvite hraste in brali pojasnila.

Gozd hrasta in belega gabra je edini listopadni gozd na otoku Pagu. Zaradi svoje prilagoditve na podnebje in količino soli na tem območju predstavlja dragocen genetski material. Ker je to zadnji ostanek te gozdne skupnosti na otoku, je varovan kot “Posebni rezervat gozdne vegetacije, zaščiten od leta 1988, s površino 28,45 ha. (Edinstveno rastišče na otoku Pagu, kjer je ohranjen del gozda belogoričnega pasu Mediterana).” Posebni rezervat se v hrvaški naravovarstveni zakonodaji nahaja takoj za kategorijo nacionalni park in je močnejši od kategorije parka narave.

Hrast je sveto drevo, posvečeno staroslovanskemu bogu Perunu, v slovanski mitologiji vrhovnemu božanstvu, bogu groma in strele. Bil je simbol Zevsa v stari Grčiji, Jupitra v starem Rimu in Peruna pri starih Slovanih. Ob prihodu krščanstva v te kraje je bil morda Perun “nadomeščen” s svetim Vidom, saj se tako imenuje vrh hriba nad tem gozdom (najvišji vrh otoka, Sv. Vid – 348 m)?

Ta vrsta hrasta običajno ne prenaša soli in večinoma raste na višjih legah (na obali od 400 do 900 m, v notranjosti pa tudi na višini do 1700 m), tukaj pa raste vse do morja, kar je izjemno.

V staroslovanski mitologiji obstaja prepričanje, da tistega, ki poseka zdrav hrast, zadene nesreča. Verjemite, da smo pazili na to, kod stopamo, in se držali lepo urejene poti.

V 19. stoletju so na otoku Pagu izvajali rudarska in geološka raziskovanja nahajališč premoga, pri čemer so avstrijski geologi odkrili številne fosile, kasneje pa je v iskanju nafte INA izvajala vrtanja. Najdene so bile miocenske plasti, stare 18 milijonov let, iz časa, ko je bil skoraj celoten Jadran del kopnega z mnogimi jezeri. Odkriti so bili ostanki prostranega jezera s številnimi fosili. Otok Pag se je pred približno 35 milijoni let ločil od kopnega, natančneje današnjega Velebita, vendar ni takoj postal otok. Do konca pleistocena, pred približno 12.000 leti, je bil del močvirnatega območja. Na koncu pleistocena, po dvigu gladine morja, je nastal Velebitski kanal. Otok Pag je dobil svojo današnjo obliko s Paškim zalivom, ki kot največji hrvaški otoški zaliv v pokrajini pušča vtis prostranega podolgovatega jezera.

Verjamete naslovu, da so na otoku Pagu nekoč živeli krokodili, ali pa ste pomislili na zavajanje? Popolnoma resno – temu tukaj ni tako. Raziskave so pokazale, da je bil otok Pag nekoč močvirnato območje ob jezeru, kjer so živeli krokodili, mali sesalci, školjke in ribe, vse pa je bilo prekrito z gostimi močvirnatimi rastlinami. Med številnimi fosili, najdenimi na tem območju, sta še posebej zanimiva krokodilov zob in redek fosil polža Valvata. V mraku in ponoči tu živi veliko netopirjev, ki se hranijo med krošnjami in ob cesti skozi gozd, prav tako pa tu živi eden največjih hroščev v Evropi. Velik do osem centimetrov, rogač (Lucanus cervus) je dobil ime po prednjih čeljustih pri samcih, ki so podobne jelenovim rogovom.

Malo sem razmišljal, da bi ostali do teme, da preverimo. Ne, nikomur nisem izdal svoje ideje, saj bi me morda prijeli za besedo. Bi vi ostali?

« Krokodili

Žena in otroci so dolgočasni, spet pričakujejo, da se zapeljemo v Povljano oziroma na plažo južno od nje. Seveda se prepustim demokraciji, čeprav imam do nje rahel odpor. Kdo ga ne bi imel po izkušnjah z našo državo. Sicer pa je že Sokrat zadevo dodobra razčlenil…

Malo sem brskal po googlu in našel divjo plažo nedaleč od mesta Pag, ampak na popolnoma drugi strani kot našo standardno (današnjo dopoldansko). Odločili smo se za njen popoldanski ogled. Pot do nje je bila zelo enostavna – pelješ se od mesta Pag na drugo stran zaliva, pa namesto po glavni cesti preko otoka zaviješ ob obali proti severu v naselje vikendov, vil, hotelov, torej “kar nekaj” brez urbane strukture. Moje duša je trpela, radovednost pač ne. In ko pripelješ do konca ceste (spet zaradi googla sem šele doma ugotovil, da se sicer cesta še kar vije dalje), najdeš divje parkirišče, 50 m pod njim pa divjo plažo z imenom Delfinka. Zaliv s turkiznim, mirnim morjem in drobnimi zaobljenimi kamenčki je bil dovolj zanimiv, da smo si zapomnili pot za prihodnjič, ko pridemo zares (moja ocena Tripadvisor).

Tale pot pa je imela pravi vrhunec šele na koncu. Ob naši cesti do Delfinke smo našli Učno pot Dubrava-Hanzina. Pripravljena je bila prav letos spomladi, čeprav je območje velikosti 30 hektarjev zaščiteno že od leta 1988. Krokodilov pa tu ni že dlje časa. Potrudil se bom, da o učni poti Dubrava-Hanzina več zapišem v posebnem postu (hrasti-krokodili-in-perun.html), kjer bo poleg v naslovu napovedanih krokodilov subjekt staroslovanski bog Perun! Ah, pa hrasti. Pa netopirji…

Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn