Sem ob obujanju spominov na sonce, morje in paški sir že omenil hrastov gozd?
Kadar smo šli na divjo plažo Delfinko, smo se peljali skozi tale gozd. V tisti vročini je deloval malce temačno, strašljivo, neresnično, čeprav smo ostajali na asfaltirani cesti. Ker pa je bilo ob cesti videti tudi nekaj pojasnjevalnih tabel, nas je radovednost premamila. Otrok pravzaprav ne, a sta šla raje z nama kot pa sama čakala v vozilu. Strah dela svoje!
In potem presenečenje – tale gozdiček je veliko več kot le skupek nizkih dreves, predstavlja posebni rezervat gozdne vegetacije! In potem smo gledali tiste od vetra zvite hraste in brali pojasnila.
Gozd hrasta in belega gabra je edini listopadni gozd na otoku Pagu. Zaradi svoje prilagoditve na podnebje in količino soli na tem območju predstavlja dragocen genetski material. Ker je to zadnji ostanek te gozdne skupnosti na otoku, je varovan kot “Posebni rezervat gozdne vegetacije, zaščiten od leta 1988, s površino 28,45 ha. (Edinstveno rastišče na otoku Pagu, kjer je ohranjen del gozda belogoričnega pasu Mediterana).” Posebni rezervat se v hrvaški naravovarstveni zakonodaji nahaja takoj za kategorijo nacionalni park in je močnejši od kategorije parka narave.
Hrast je sveto drevo, posvečeno staroslovanskemu bogu Perunu, v slovanski mitologiji vrhovnemu božanstvu, bogu groma in strele. Bil je simbol Zevsa v stari Grčiji, Jupitra v starem Rimu in Peruna pri starih Slovanih. Ob prihodu krščanstva v te kraje je bil morda Perun “nadomeščen” s svetim Vidom, saj se tako imenuje vrh hriba nad tem gozdom (najvišji vrh otoka, Sv. Vid – 348 m)?
Ta vrsta hrasta običajno ne prenaša soli in večinoma raste na višjih legah (na obali od 400 do 900 m, v notranjosti pa tudi na višini do 1700 m), tukaj pa raste vse do morja, kar je izjemno.
V staroslovanski mitologiji obstaja prepričanje, da tistega, ki poseka zdrav hrast, zadene nesreča. Verjemite, da smo pazili na to, kod stopamo, in se držali lepo urejene poti.
V 19. stoletju so na otoku Pagu izvajali rudarska in geološka raziskovanja nahajališč premoga, pri čemer so avstrijski geologi odkrili številne fosile, kasneje pa je v iskanju nafte INA izvajala vrtanja. Najdene so bile miocenske plasti, stare 18 milijonov let, iz časa, ko je bil skoraj celoten Jadran del kopnega z mnogimi jezeri. Odkriti so bili ostanki prostranega jezera s številnimi fosili. Otok Pag se je pred približno 35 milijoni let ločil od kopnega, natančneje današnjega Velebita, vendar ni takoj postal otok. Do konca pleistocena, pred približno 12.000 leti, je bil del močvirnatega območja. Na koncu pleistocena, po dvigu gladine morja, je nastal Velebitski kanal. Otok Pag je dobil svojo današnjo obliko s Paškim zalivom, ki kot največji hrvaški otoški zaliv v pokrajini pušča vtis prostranega podolgovatega jezera.
Verjamete naslovu, da so na otoku Pagu nekoč živeli krokodili, ali pa ste pomislili na zavajanje? Popolnoma resno – temu tukaj ni tako. Raziskave so pokazale, da je bil otok Pag nekoč močvirnato območje ob jezeru, kjer so živeli krokodili, mali sesalci, školjke in ribe, vse pa je bilo prekrito z gostimi močvirnatimi rastlinami. Med številnimi fosili, najdenimi na tem območju, sta še posebej zanimiva krokodilov zob in redek fosil polža Valvata. V mraku in ponoči tu živi veliko netopirjev, ki se hranijo med krošnjami in ob cesti skozi gozd, prav tako pa tu živi eden največjih hroščev v Evropi. Velik do osem centimetrov, rogač (Lucanus cervus) je dobil ime po prednjih čeljustih pri samcih, ki so podobne jelenovim rogovom.
Malo sem razmišljal, da bi ostali do teme, da preverimo. Ne, nikomur nisem izdal svoje ideje, saj bi me morda prijeli za besedo. Bi vi ostali?
Dodaj odgovor