Še ena od ekskurzij ZAPS, ki mi je bila ukrojena po meri 😉
Resda zgoden odhod iz Ljubljane je predstavljal ob prihodu v Benetke skoraj prepozen začetek pregledovanja arhitekturne produkcije z naslovom Fundamentals, kot si jo je zamislil tokratni kurator bienala Koolhaas. Pravzaprav ne “skoraj”, saj si je potrebno za prelet vseh večjih razstavišč vzeti vsaj dva dni. V enem sem tako “obdelal” le Giardine, pa se na koncu še malo sprehodil po kraju, ki ga nisem obiskal že desetletje. Ups, ja, tudi na bienalu že nisem bil toliko časa 🙁
Komentarji? Niti ne, saj je bilo za in proti arhitekturnemu bienalu mnogo napisanega. Jaz sem načeloma za, še posebej, ker si lahko toliko ogledam tako blizu, da me niti žep ne boli. In sprostitev na sprehodu v mraku Benetk je neponovljiva, nikjer drugje doživeta.
Za konec teden dni dolgega Festivala stare trte je bila za zadnji vikend v mesecu septembru organizirana trgatev Stare trte. Če slučajno kdo ne ve – to je najstarejša še rodna trta na svetu. Preživela je svetovne vojne, urbaniste, Turke (ne vem, kaj od naštetega ji je bilo najhuje) in ima dokazano starost nekje med 400 in 450 let.
Obiskovalci so prišli od blizu in daleč, saj je toplo vreme privabilo vse zapečkarje. Publiki primerno je bil naravnan program – malo narodne glasbe, pa županov govor, še nekaj parov se je zavrtelo. Da pa bi imel še jaz kaj od dneva, so predstavili tudi aktualne vinske kraljice 😉
Glavni dogodek je seveda (vsaj nekaterim) predstavljala trgatev. Branje grozdja na fasadi hiše na Lentu, ko te gleda tisoče oči, seveda ni mačji kašelj. “Mirno stoj na lestvi, previdno prereži pecelj (in ne prstov) ter nežno položi odrezan grozd v brento” so si verjetno govorili trgači, dokler so bili pod budnimi očesi publike. No, fantje so bili iz sosednje vasi, profesionalci svojega poklica in jim to ni bilo težko.
Resda trta rodi vsako leto, a le nekaj deset kilogramov grozdja. Tistih nekaj stekleničk vina je tako dragocenih, da so namenjene le protokolarnim zadevam. Morda pa bom kdaj prišel na Občino s kakšno rusko delegacijo ?:-)
Do vina Stare trte je težko priti, za sveže domače pridelke in obrtne izdelke z obmestnih kmetij pa ni težav. Kot vsak pošten moški/oče zavijem v soboto na klepet na tržnico, saj leži mesto na robu polj in vinorodnih goric. Sadje, zelenjava so iz neposredne okolice. Evropa govori o ekologiji in dolžini proizvodnih poti, mi pa to nevede že od nekdaj izvajamo v praksi. Za tiste, ki si o tem še niso na jasnem, pa je ob takih dogodkih organizirana še mala tržnica…
Deset let je minilo od nastanka mednarodne ustanove Forum slovanskih kultur. Vanjo so vključene menda vse slovanske države: Belorusija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Češka, Črna gora, Hrvaška, Makedonija, Poljska, Rusija, Slovaška, Slovenija, Srbija in Ukrajina.
Osrednji namen delovanja ustanove je spodbujanje pretoka informacij, izvajanje skupnih kulturnih, izobraževalnih in raziskovalnih projektov ter mobilnost umetnikov in kulturnikov iz držav, katerih prebivalci govorijo slovanske jezike. To pomeni sprejemanje in financiranje pobud za kulturne projekte, izmenjave in gostovanja v teh državah, iskanje ustreznih partnerjev v teh državah ter organizacijo festivalov, razstav in drugih dogodkov, ki predstavljajo slovansko kulturno ustvarjalnost.
Kljub letom sem še zmedeno naiven – na predstavitev kuhinj slovanskih narodov sem šel po večerji! Saj se tolažim, da je bila predstavitev šele ob 21h, pa vendar…
Nihče se ni kregal, ali so žepki levo vareniki (ukrajinsko) ali pirogi (rusko), le vrsta čakajočih se je vila do mize z njimi!
Prireditve ob deseti obletnici delovanja so se začele pravzaprav že včeraj, pa nadaljevale danes dopoldne s predstavitvijo dežel na stojnicah na Grajskem trgu, pa potem z literaturo in plesi na različnih točkah v Mariboru, zvečer pa v Slovenskem narodnem gledališču Maribor pod naslovom S Slovani od mize do mize.
Uvod v “najpomembnejšo” točko večera je napravil Janez Bogataj, ki pripravlja na to temo novo knjigo z enakim naslovom “S Slovani od mize do mize“. Izid je predviden za drugo leto, upam le, da bo knjiga na ravni njegovih prejšnjih monografij! Imam že “Okusiti Slovenijo” in “Potice iz Slovenije”, pa si bom potem privoščil še to zadnjo. V Kristalni dvorani so namreč študenti Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor pripravili jedi, ki so predstavljale slovanske države in verjetno so to pobrali iz osnutka knjige? Kaj je bilo na pladnjih? Beloruski draniki, bolgarski tarator, bosanski lonac, črnogorska peraška torta, češka škvarkova pomazanka, hrvaška črna rižota, makedonske sarmice v trtnih listih, poljski jablecznik, ruski zrezek stroganov, slovaški kruhki z liptovskim sirom, slovenska koroška skuta s čebulo in bučnim oljem, kranjska klobasa in pehtranova potica, srbska jagneća čorba in ukrajinski vareniki. Ne, nisem poskusil vsega, mislil sem si, da me morda kdo pozna in se delal finega 😉 Pa vendar varenikov (testeninski žepki, polnjeni s krompirjem, začinjeni s kislo smetano, šunko in čebulo, na sliki zgoraj) in dranikov (majhne krompirjeve palačinke, obložene z lososom in kaviarjem) ne bom pozabil. Oh, tudi koroška skuta je bila dobra. Ja, pa jablecznik. Pa… Ne skrbi, ko sem odhajal, še ni vsega zmanjkalo 🙂
Imam najboljši poklic na svetu! Da začnem neko nalogo, se dogovarjam z ljudmi, kaj rabijo in včasih tudi, kako si to predstavljajo. Potem sledijo faze usklajevanj, nakar pa včasih še predstavitve. In del mojega posla so tudi svetovanja – tisto, ko “nič ne delaš, samo govoriš”, kot sem že slišal. To je vse ustvarjeno prav za mene, ki tako težko držim jezik za zobmi.
Zadnja leta sledim razvoju turizma na Koroškem. In je tako naneslo, da je Mestna občina Slovenj gradec povabila študente arhitekturnih šol iz Ljubljane (Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana) in Gradca (Technische Universitaet Graz, Avstrija) ter njihove mentorje, da predstavijo svoje vizije. Po napornem dnevu sem se jim pridružil na večerji 😉
Kmetije so po mojem idealne gospodarske družbe, saj zaposlujejo družino. Le katera mala podjetja dobro delajo? Družinska. Je razlog v tem, da posameznik ne dela glede na višino plače, ampak zato, ker je v družbi ljubih oseb, obenem pa dela zase oziroma družino in mu je vsak delovni čas sprejemljiv? Verjamem tudi, da se v družini lažje zmenijo za kakšne spremembe v poslu, kot pa v firmi, kjer te šef ne pozna po imenu.
Miza je bila kot ponavadi polna. In po stari navadi sem najprej prijel za vilico in se šele kasneje spomnil na fotoaparat.
Neverjetno, da je sladica tako pomembna – zaokroži celoten obed!
Skoraj bi pozabil, da je tole zapis o hrani. Torej: župan nas je odpeljal do kmetije, kjer sprejemajo goste že šesto generacijo. Stara in z okusom obnovljena gostilna ob cesti na Kope stoji v senci poldrugo stoletje stare lipe in kostanja. Ekološka kmetija razvaja s pristno, doma pridelano hrano. Spet sem ponovno spoznaval koroško kulinariko. Najbolj sem si zapolnil “špehovko”, plevel, ki ga začinijo kot solato. Boljša je kot regrat! In štruklji? Zanje je sicer na začetku zmanjkalo prostora na krožniku, a prostor v želodcu so si kasneje le priborili.
Menda je narava tod okoli čudovita in kar vabi na izlete. No, mi smo prišli zvečer, odšli ponoči, zato bom moral obisk ponoviti podnevi, da se prepričam še o tej ponudbi…
Noč čarovnic je bila letos manj zanimiva, saj smo šli na sprehod v ranem večeru, ko čarovnice še spijo. Pogrešal jih je predvsem sin, jaz pa ne (le zakaj, če me pa ena vsakodnevno straši?)!
Med pripravo na dvodnevno turistično delavnico na Koroškem smo s turističnimi kolegi (Valere Tjolle in Jasmine Venditti, oba TotemTourism, Velika Britanija, ter Marija Lah, Spotur, Slovenija) napravili kratek ogled vzhodne koroške regije. No ja, z avtom smo se zapeljali od Slovenj Gradca do Mislinje, zavili proti Završam, si ogledali prizorišče mednarodnega narodno zabavnega festivala na Graški gori, preverili število padalcev na letališču Slovenj Gradec in se zapeljali na kosilo na turistično kmetijo na Pohorju. O slednji bi rad povedal par besed.
Posnetek obložene mize, preden smo planili po jedeh.
Ali kdo ve, kaj vse leži v skodelah? Je krepko, okusno, dišeče mamljivo…
K sreči je naša kolegica in vodička Marija vedela, kam nas vodi. Z glavne ceste proti Kopam smo zavili proti soncu in se ustavili na kmečkem dvorišču, obdanem z gospodarskimi objekti. Pogledi na Mislinjsko dolino ter oddaljene Karavanke jemljejo dih. Pred staro, a lepo vzdrževano kmečko hišo nas je sprejela gospodinja Irma z nasmehom na licu, saj smo bili že najavljeni (Marija, hvala!). Po kratkem predstavljanju in ogledu smo kar posedli za mizo, “da se ne bi shladilo”, kot je rekla gospodinja. Na mizi je bilo toliko dobrega, da smo storili velik greh, ker nismo uspeli pojesti vsega.
Saj sem že prej slišal za mavžljne, mežerle in hrenov zos…, vendar pa jih še nisem jedel. Toliko slišanega in nepokušenega že dolgo nisem imel pred sabo. Brbončice so bile prav zbegane, tako novo je bilo. Pa bom moral zadevo ponoviti, ker si nisem zapomnil niti vseh nazivov, kaj šele okusov!
Obisk kmetije Lešnik priporočam vsem, ki se peljejo na Kope s koroške strani. Ovinek se splača narediti, menda je pot na vrh Pohorja tu skozi celo krajša. Pa to ni bistveno. Prepričala vas bosta gostoljubnost domačinov in kvaliteta kuhinje.
Vsake toliko nas ZAPS povabi na zanimivo ekskurzijo. Tokrat sem se priključil, da se prepričam o poznavanju domačega Podravja in njegove arhitekture.
Pa smo res arhitekti ena čudna kompanija – nad mnogimi projekti, ki smo si jih ta dan ogledali, sem imel kar nekaj pripomb. Počakati je bilo treba do Ormoža, da sem se unesel in prenovo pristave ormoškega gradu pogledal z odprtim srcem. Kako ne, če pa jo je projektirala zame najboljša slovenska arhitektka Maruša Zorec s svojimi kolegi. Čestitam za kakovostno realizacijo in nagrado Prešernovega sklada 2012!
Za zaključek pa še večerja v Jeruzalemskih goricah! Po tistem bi verjetno vse bolje ocenjeval. Vendar se lahko učimo na vseh objektih, kar je ceneje, kot pa delati / ponavljati napake drugih…
