Rasto Kirn

Avtor: Rasto Kirn

  • Sneg, dobrodošel!

    Sneg, dobrodošel!

    Prvi sneg nas vsako leto preseneti. Komunalno zimsko službo tudi morebitni drugi in tretji. Mene ni. Danes sem sicer stopil iz hiše, ne da bi prej pogledal skozi okno ali vsaj na telefon, a se takoj vrnil in preobul. Za sprehod do službe je že dobro imeti suhe nogavice 😉

    Ja, takole žalostno zanemarjena izgleda naša ulica. Bo ponovno postavljeni turški most 20 metrov nižje toliko doprinesel, da bo tudi tale breg prejel bolj mestni značaj? Morda pa je bolje, da ne – sedaj se tukaj dobi parkirni prostor tudi še sredi dneva!

  • Dober dan, Maribor!

    Dober dan, Maribor!

    Bog, pozabil sem, kako lepo pot imam od doma do službe!

  • Jesen

    Jesen

    Iz spalnice sem gledal na s soncem obsijano fasado preko ceste in se zavedel, da ne bom našel izgovora – moji hočejo ven in moral jim bom to omogočiti. Saj bo koristilo tudi meni, če hočem jutri res začeti s službo.

    Omejitev gibanja na občine zaradi covida je pretiran ukrep, najbližje sorodstvo imam izven Maribora in noben video klic ne nadomesti pristnega srečanja. Glede na višino moje plače pa gledam na omejitev tudi pozitivno – ne smemo daleč, trgovine so zaprte, verjetno bo konec meseca v denarnici manjša luknja? Ah, pozabil sem, da več pojemo!

    Ni treba daleč iz mesta, da si sredi kulturne krajine. Pravzaprav niti ni treba iz mesta, tile vinogradi so nad obcestno tablo “Maribor.”

    Narava se pripravlja na počitek. Bojim se, da tudi ljudje že počivajo, zunaj nismo srečali praktično nikogar. Ampak narava se pa ne da, lepa kot v najlepših spominih

  • Streznitev

    Konec veselja! Že zjutraj sem imel daljše službene razgovore po telefonu, potem pa me pokliče še šefica in sprašuje po zdravju. Sem razumel, da naj se potopim v delo, če želim “rešiti” firmo. Seveda mi je delo najpomembnejša stvar v življenju (ampak šele za družino, pa tudi zdravja in konjičkov ne bom več toliko zanemarjal!). V ponedeljek tako spet začnem resneje.

  • Poskus normalnosti

    Zjutraj sem se zbudil poln energije – spet sem ta pravi! Ko pa sem pogledal na koledar, me je rahlo streznilo, danes imam zobozdravnika? In sem šel tja kot teliček v klavnico. Da bi pozabil na bolečino, sem hotel gledati v oči asistentke, pa me je posadil na stol tako, da nisem mogel niti zavijati z očmi! Mu pa vse oprostim, saj ni nič bolelo 😉

    Nisem bil ravno pravi za v službo, a slabo vest sem moral nekako utišati, in sem se prijavil na poslovni zoom seminar, ki sem ga spremljal od doma. Nisem se veliko naučil, pa bil vseeno zadovoljen, saj menda stvari delam relativno pravilno.

  • D vitamin

    D vitamin

    Tiste iskrice v ženinih očeh nisem pozabil, zato sem se vdal in šel ponovno na družinski sprehod. Tokrat do centra mesta. Zakaj ne gremo “tako daleč” vsak dan? Počutje se je dodobra izboljšalo, kašljati sem praktično pozabil, D vitamina pa sem se verjetno naužil več, kot če bi pogoltnil celo škatlico tablet iz lekarne.

  • Odgovornost?

    Ne vem, kaj mi je bilo, radovednost ali odgovornost – logiral sem se še na službeni računalnik! Cel dan mi je bilo žal, ker sem potem toliko bral, odgovarjal in komentiral. Verjetno je bil to prvi dan, ko sem bil normalno oblečen dlje časa kot pa v pižami 😉

  • Konec izolacije

    Konec izolacije

    Karantene oziroma izolacije je konec, torej se lahko malo pripravim na službo, sem si rekel in sedel za računalnik. Kristus, koliko pošte! Saj večino sem lahko preskočil, tistim, ki jih zanima naše zdravje, pa sem le odgovoril. Pa ne naenkrat, vmes sem šel še parkrat počivat. In se celo malo poigrat z otrokoma.

    Ne, jutri zagotovo še nisem za v službo, čeprav bi to predstavljalo le odhod v pisarno!

  • Posledice

    Posledice

    Če sem svojo zdravnico razumel prav, nisem več kužen. Bolan ja, a ne več drugim nevaren. Pa verjetno oni meni tudi ne?

    Saj tole doma je počasi postalo nevzdržno! Če hoče ta mala skakati in ji rečem, naj se pomiri, začne jokati. Če hoče sinko peti in plesati in mu rečem, naj se pomiri, se zapre v sobo in si natakne slušalke. Kako smem potem sploh odreagirati? Žene se še najbolj bojim in samo kimam. Ko sem družini rekel, da bi šli na sprehod, so me skoraj objeli. In ko sem ženi prikimal še zaradi tedenskega nakupa, sem (ali pa se mi samo zdi) skoraj videl iskrico v njenih očeh. Morda pa so ženske največja žrtev te korone?

  • Babica

    Ponosen sem na našo babi (mojo mamo). Sredi osemdesetih let je, pa nas vsake toliko časa pokliče po facetimu, da vidi, kako sta vnučka. Saj ima na telefonu instaliran tudi skype, pa kaže, da ji je facetimova ikona najbolj všeč. Moti pa jo, da se na video klicu vidijo njene gube. Danes jo je najstarejši vnuk naučil, da se jih ne vidi, če drži telefon oziroma kamero dlje od obraza 😉 Verjetno se bomo v naslednjih dneh še več videli…

    Še dobro, da si že teden dni puščam brqdo, tudi moje gube se vse manj vidijo 😉