Ponedeljek je bil naš zadnji dan v Pragi in na našem seznamu je ostala le še zadnja točka – živalski vrt. Naše poti do tja ne bom opisovala, za prekinjen podzemni promet itak že veste, povem samo še, da me je drenjanje v tramvaju in nato na avtobusu spomnilo na moje moskovsko življenje.
Živalski vrt je ogromen. Spehajali smo se od 12. do 16. ure, a si ga ogledali samo eno tretjino. Pri tem pa ne bi smela reči, da smo videli premalo. Očitno smo prišli v času kosila, večina živali je jedla, počivala ali lenarila in se ni želela predstaviti radovednim obiskovalcem. Poleg številnih živali je na teritoriju še veliko drugega poučnega materiala, ki na zanimiv način prikazuje življenje v prazgodovini, notranjost afriške vaške šole, bivališča afriškega lovca, mini templje indijskih bogov… Zaradi množice zelo zanimivih stvari en dan zagotovo ni dovolj za ogled in raziskovanje.
Malicali smo v enem od lokalov na teritoriju živalskega vrta, zato smo v mesto prišli šele pozno popoldan. Opravili smo zadnji sprehod po centru mesta.
Ustavili smo se pred astrološko uro na Staromestnem trgu – poleg Karlovega mostu glavno in najbolj prepoznavno zanimivost Prage. Zaradi mini predstave smo počakali na polno uro in si ogledali, kako so se mimo oken sprehodili svetniki. Petelina nisem slišala kikirikati…
Kljub vsem ogledanim točkam z mojega seznama sem imela občutek nekega pomanjkanja. Res je, trije dnevi so absolutno premalo za tako veliko in zgodovinsko bogato mesto. Letali smo od točke do točke in zmanjkalo nam je časa, da bi doživeli oziroma bolje začutili duh in dušo tega mesta. Bomo pa drugič. Vsak od nas si je zapomnil to, kar mu je bilo najbolj všeč, vsak od nas je kljub skupnim sprehodom doživel svojo Prago. Jaz sem spoznavala Prago z očmi in občudovala arhitekturo, sin je užival od vožnjah z metrojem in tramvajem, hčerka si je najbolj zapomnila živalski vrt in roza flaminge, mož pa je verjetno spoznaval Prago tako z očmi, kot z želodcem. Ampak bolje, da on to sam pove…
Naslednji dan smo se vrnili samo zaradi obiska Praškega gradu in doživeli veliko razočaranje. Pred vhodom v grajsko poslopje je že čakala dolga vrsta, približno 20 minit smo rabili, da pridemo noter. Notri so nam bile od cele ogromne stavbe na voljo le 3 sobice, kjer ni bilo skoraj nič za videti. Mogoče bi to bilo zanimivo za ljudi, ki nikoli prej niso videli nobenega gradu. Jaz pa sem se kot lokalna vodnica takoj spomnila na Mariborski grad, ki je dosti manjši, a ima bogate zbirke srednjeveškega pohištva, oblek, orožja, slik itd. Ni primerjave.
Po obisku gradu smo se odpravili na Petrin goro, kamor nas je pripeljala gondola, podobna tisti v Ljubljani, ki vozi turiste na Ljubljanski grad, a ta je bila dosti večja. Vreme je bilo super – sončno in toplo. Na hribu je bilo veliko ljudi, ki so sedeli ali ležali na zeleni travici ter se sončili. Na hribu je kar nekaj objektov za ogled: razgledni stolp, ki je mala kopija Eiffelovega, mali grad v gotskem stilu s steklenim labirintom in observatorij. Odločili smo se za obisk labirinta. V mislih sem si narisala hodnike in dvorane iz stekla in sem nestrpno čakala, da pridemo noter. Resnica je bila kruta: sobica 2×2 metra z ogledali. No ja, malo pretiravam. Spredaj in zadaj pa turisti, ki te preganjajo dalje. Naslednja soba ima diaramo, ki prikazuje bitko, zadnja soba ima ukrivljena ogledala. Že čez 15 minut smo stopili ven iz carstva nategovanja pod sončne žarke. Ohladil nas je šele sladoled v bližnji zvezdarni.
Vsak od nas je imel od Prage svoja pričakovanja. Mož je, na primer, nenehno govoril o pivu in pivnicah ter želel obiskati pivnico Švejka, med Čehi priljubljenega heroja romana češkega pisatelja Jaroslava Hašeka “Prigode dobrega vojaka Švejka”. Ponavadi so bile popoldan vse pivnice in lokali v centru mesta zasedeni ne glede na cene. Dobiti prostor je bilo možno samo ob veliki sreči ali rezervaciji. Bili smo bolj zgodnji, zato nam je uspelo dobiti prostor v pivnici Švejka brez težav. Iskreno, hrana in pivo niso bili nič posebnega, ampak občutek, da nam je uspelo priti k Švejku in se dotakniti zgodovine, še bolj pa veselje, da se je možu uresničila njegova želja – vse to je grelo dušo!
Slišali smo, da stoji v centru pred trgovskim središčem glava Kafke, ki se obrača na vsako polno uro. Poiskali smo jo, čakali, vmes obupali, na koncu skoraj zamudili, pa nam jo je vseeno uspelo videti. In tokrat nam ni bilo žal.
Zjutraj smo se zbudili kot novi in se po zajtrku odpravili v center mesta. Že pred potovanjem sem doma naštudirala praške znamenitosti in zanimivosti in prva točka na mojem seznamu je bil Muzej Iluzij.
Komentarji? Kar v redu, včasih zabavno, včasih malo brez veze, vse ogledne točke niso bile enako zanimive. Otrokoma in možu je bil verjetno najbolj všeč temačni tunel, v katerem so se “stene vrtele” in je zato človek kar izgubljal občutek za ravnotežje. Rahlo strašljivo se mi je bilo preizkusiti v koži fakirja na postelji z žeblji. Zelo zanimiva se mi je zdela finta z v zraku visečo pipo, iz katere je tekla voda, in kopalnica s tušem, umivalnikom in wc školjko, v kateri smo hodili “po stropu.” Ko smo že prišli skozi muzej, se nam je zdelo, da smo bili prehitri. Naredili smo še en krog in odkrili kar nekaj prostorov, ki jih prej nismo videli. Šele, ko smo se prepričali, da smo videli res vse, smo muzej s čisto vestjo zapustili.
Nadaljevanje naše poti je predstavljal sprehod po centru, kjer smo bili (takoj za tramvaji) pešci kralji. Ah, toliko kraljev, kot je v Pragi pešcev, pa vendar ne more biti. Vsi smo prišli, da bi občudovali tlakovane zavite ulice in lepo ohranjene stavbe. Vsaka starinska stavba je prava umetnina in tega je v centru ogromno. Žalostno sem pomislila, da za ogled vsake lepe hiše pred sabo nimam dovolj dolgega življenja.
Nisva mogli tudi mimo izložb trgovin s spominki. Se iz otroštva še spomnite češko risanko Krtek? V Pragi so nas krtek in njegovi prijatelji (zajec in jež) spremljali skoraj na vsakem koraku. Ker ta krtek ni potreboval nobenih papirjev od veterinarja, niti cepiva ne, smo ga (enega) upali vzeti s sabo domov, v Slovenijo.
Seveda smo postali lačni, zavili levo – desno in pristali v lokalu Kozel. Tam smo si privoščili lokalne specialitete. Rekla sem “smo”, a v resnici samo midva z Rastom, otroka pa sta ostala zvesta pomfritu in dunajskemu zrezku. Mož se je odločil za knedličke z golažem, jaz pa za golaževo juho v kruhu. Mmmm, okusno je bilo. Da o mojem črnem točenem Kozlu sploh ne govorimo…
Med čakanjem na naročeno sem imela čas, da si v detajlih ogledam sliko, ki je visela na steni ob naši mizi. Prikazovala je evolucijo (prej bi rekla degradacijo) človeka, ki pije pivo. Šele tokrat sem dojela sliko, ki prikazuje kozla pri pivnici na Poštni ulici v Mariboru – “Če piješ veliko piva, boš enkrat postal Kozel”.
Po kosilu smo imeli v načrtu ogled še ene znamenitosti – Hradčanov. Praški grad je ogromen kompleks arhitekturnih zgradb. Vstopna karta na Praški grad zajema ogled dvorca, srednjeveško Zlato uličico, katedralo svetega Vita in baziliko sv. Jurija. Naj začnem kar po vrsti!
Zlata uličica je zelo ozka in kratka, zato se verjetno tudi imenuje “ulička”, z majhnimi, prav pravljučnimi hišicami, ki so se pojavile ob obrambnem obzidju na koncu 16. stoletja. Živeli so na tej ulici najprej vojaki, nato alhimiki, kasneje pa obrtniki. Vsaka od hišic prikazuje notranjost in uporabne predmete prebivalca. Hiša vojaka, zdravnice, kovač itd. Leta 1916-1917 je v eni od hišic živel tudi Kafka. Na žalost mi ni uspelo slikati ulice in fasade hišic v celoti, ker je bilo ogromno turistov.
Bazilika sv. Jurija na zunaj za moj okus ni bila nekaj posebnega, ampak, če je že bil ogled vključen v karto, smo šli pogledat tudi to.
Katedrala sv. Vita – to pa je res bomba! Nimam niti besed, s katerimi bi lahko opisala svoja čustva. Mogočna in veličastna zgradba, vredna obiska cesarjev. Mogoče bi celo rekla, da ni bil vsaki cesar niti vreden stopiti v to katedralo. Katedrala sv. Vita je največja in najpomembnejša v državi. V njej se nahajajo grobnice čeških kraljev in rimskih cesarjev. Gradnja katedrale je trajala več stoletij, od leta 1344 do keta 1929. Katedralo krasijo vitražna okna, mozaiki, oltarji, slike, kipi. Menda sem pozabila dihati, ko sem stopila noter. Na utrujenost sem zagotovo pozabila.
Na zunanji strani katedrale, nad fasado visijo figure nekih strašnih bitij, ki izpolnjujejo vlogo odtokov vode s streh. Zanimiva je kombinacija svetlega in temnego, angelskega in hudičevega. Ko sem gledala te pošasti, ki gledajo iz fasade, sem imela občutek, da so začeli lesti ven iz cerkve, ko pa so jih ujeli prvi sončni žarki, so kar obstali in okameneli.
Iz katedrale smo prišli ven že pošteno utrujeni. Ker je karta veljala še naslednji dan, smo se odločili, da bomo obiskali grad, ki nam je edini ostal, jutri.
Kljub dobrim namenom smo se kot ponavadi na pot spet odpravili z rahlo zamudo, ne v ranem jutru. Naša pot je vodila čez Dunaj. Bila je dolgočasna, ker pa smo vmes naredili postanek in pojedli doma pripravljene sendviče, je čas še kar hitro minil.
Rasto nas je zapeljal skozi center Dunaja. Kazal nam je stavbe levo in desno in obujal nostalgijo po svoji mladosti, ki jo je preživel na Dunaju. Nekajkrat se je izgubil in nas spravil ob živce. Vendar pa je vožnja po centralnem obroču (Wiener Ring) pokazala nekaj najpomembnejših zgradb Avstrije. Moram priznati, da je center res lep in smo se odločili, da naredimo en izlet posebej tudi za Dunaj.
Avstrijski parlament
Dunajska mestna hiša
Dunajska univerza
Dunaj pa je poln tudi novih stavb, ki se jih niti Rasto ne spomni.
Naša pot od avstrijske prestolnice do Češke je trajala še kakšno uro. Najprej so nas še spremljali zeleni hribčki in njive, kot da bi bili pokriti s pregrinjalom, sveže in sočne zelene barve. Potem pa smo na poti srečali ogromno črno mačko. V Rusiji obstaja verovanje: če človeku prečka cesto črna mačka, se ji mora na vsak način izogniti, ker drugače ga doleti nesreča. Vam povem, da se tej mački nismo mogli izogniti, a smo se odločili, da tokrat ne bomo toliko vraževerni. Vendar – relief se je kmalu spremenil: bolj smo se bližali češki meji, bolj enakomeren je postajal, kot bi ga nekdo zlikal z ogromnim likalnikom. Tudi barve so se spremenile in šle iz sočno zelenih na rjave ter rumene. Pred nami so ležale neskončne njive, zasajene s pšenico in oljno repico.
Ni bila živa!
Peljali smo skozi male in večje kraje ter vasi. Opazila sem, da ima čisto vsaka vas ali naselje obvezno svoj ribnik in trgovino “Vse za ribolov”. Očitno so Čehi obsedeni z ribarjenjem.
V našem načrtu za potovanje sta bili poleg Prage na seznamu še mesti Trebič in Telč, obe srednjeveški mesti, uvrščeni na Unescov seznam.
Naša prva postaja na Češkem je bila tako v mestu Trebič. Na moj pogled sta tako kot v večini starih mest glavna atributa trg in katedrala. Center je bil skoraj prazen, na trgu pa je stal zapuščen hotel. Vse to skupaj z neprijaznim vremenom nam ni pustilo niti kapljice volje, da bi se zadržali v kraju. Sedaj pa mi je žal, da si nismo ogledali bazilike sv. Prokopa in judovske četrti, ki sta uvrščena na Unescov seznam. Namesto sprehoda preko reke smo namreč skočili v avto in nadaljevali pot proti Telču.
Telč je prav luštno mestece. Nastalo je v 13. stoletju kot trdnjava. Ima zelo lep trg, ki ga obkrožajo pisane hišice, podobne medenim hišicam iz pravljice Janko in Metka. Tukaj smo si vzeli nekaj več časa za ogled, a nas je začel dež spet preganjati naprej. K temu je sicer pripomoglo tudi Rastovo nezadovoljno iskanje parkirnega mesta, saj je na glavnem trgu kljub obilice avtomobilov še več znakov za prepovedi, ki mu jih v turistični pisarni ob neznanju angleščine niso znali pojasniti.
Od Telča proti prestolnici smo se vozili brez postanka in približno ob 18. uri utrujeni prispeli do našega apartmaja v predmestju Prage. Tukaj moram povedati, da se ne spomnim nobene table, ki bi označevala, da smo prispeli v glavno mesto Češke republike. Da se že vozimo po ulicah Prage, sem opazila šele, ko sem zagledala visoke stavbe in tramvajske tirnice. Mogoče sem bila že preveč utrujena. Imeli smo kar velike načrte za naš prvi večer v Pragi (obisk muzeja Illuzij v centru in večerja v klasični pivnici), a utrujenost in dež sta nas omejila na pohod do najbližjega trgovskega centra po hrano.
V okviru družinskega raziskovanja slovenskih gradov in nadaljevanju spoznavanja naših otrok z zgodovino in zgodbami smo v petek obiskali tudi Predjamski grad. Zdi se naraven podaljšek izleta v Postojnsko jamo, še celo vstopnice smo kupili kar skupne. In po ogledu Postojnske jame so nas od tam zapeljali z avtobusom praktično do gradu, torej nič ponovnega iskanja parkirišč in bolj trajnostna oblika prevoza!
50 mtrov skale nad gradom, 50 metrov skale pod gradom, spredaj pa čistina (nič dreves, tudi tele hiše spredaj še ni bilo) – grad pred jamo je bil varen pred presenečenji in lahko branljiv.
Pred Predjamskim gradom je dandanes tolikšna gneča, da je nemogoče ustvariti fotografijo brez ljudi.
Pelješ družino na točko, polno zgodovine, oni pa vsi na telefonih? Ne, vsak je imel svojega interaktivnega vodiča, saj ima vsaka točka v gradu drugo zgodbo.
Predjamski grad sestavljajo najmanj trije deli – jamski grad, predjamski grad in novejši vhodni del. Tule se začenja jamski del, ki vodi v jamo in v nadaljevanju v skrivni tunel proti Vipavski dolini. Skozi ta, oblegovalcem nepoznan rov, so bili grajski prebivalci oskrbovani s svežimi pridelki, medtem ko so napadalci zmrzovali in stradali.
Jamski del gradu je najstarejši, sam po sebi nepremagljiv, pa že od samega začetka več etažen. Čeprav je bil od vseh najmanj udoben, pa je poleg skrivnega rova proti Vipavski dolini razpolagal tudi z lastnim zbiralnikom vode.
Kljub vsemu pa so zaradi izdaje pokončali našega najbolj znanega viteza. Naš “profesionalni” vodnik je nazorno pokazal, kateri kamen je priletel s katapulta in zadel tisto steno stranišča, ki je pokopala viteza Erazma Predjamskega.
Gospodarju se ni bilo dobro zameriti, saj…
… so gospod sodnik s takimi na kratko opravili!
Predjamski grad so zgradili oglejski patriarhi predvsem kot jamskega koncem 13. stoletja, kasneje pa je prešel v last vitezov Predjamskih. Bili so robati, za vojsko vzgajani.
Tudi Erazem Predjamski je bil takšen, zaradi svojega junaštva v boju za vladarja pa so ga poznali blizu in daleč. Bil je časten človek. Ko je cesarski maršal zaničeval njegovega pokojnega prijatelja, ga je v dvoboju ubil, s tem pa se zameril tudi cesarju. Zaprli so ga, pa je pobegnil v Predjamski grad, ki je bil dokaj neznan.
S svojimi služabniki je postal ropar, povezal pa se je tudi z ogrskim kraljem Matijo Korvinom. To je bilo dovolj, da je cesar Friderik naročil tržaškemu glavarju Ravbarju, da ga zajame živega ali mrtvega. Erazem je bil predrzen, izzival je usodo in Ravbarja, dokler ta ni prišel pod njegov grad.
Dolgo je baron Gašpar Ravbar s cesarsko vojsko grajsko utrdbo neuspešno oblegal, šele z zvijačo oziroma podkupnino pa so dobili namig, kje se giblje Erazem in kje je grajsko zidovje najmanj utrjeno. Izkoristili so izdajo, s katapulti porušili zid, ki je pokopal Erazma, pokončali njegovo malo vojsko in zavzeli grad.
Erazma so domačini pokopali pri domači cerkvici, od koder seže pogled na danes že dozidan in prezidan grad.
Grajski zidovi so bili debeli preko poldrugi meter, a bivalni prostor je bil predvsem v okenskih nišah prav prijeten, če je sijalo sonce ali pa je v kaminu plapolal ogenj.
Na podstrešju je bila nastanjena straža. Na nasprotnika, kadar je uspel priplezati do zidov, so metali kamenje, polivali vodo (in olje?), streljali z loki, če pa so bili nasprotniki že izmučeni, so jim poslali sveže sadje, zelenjavo ali tudi kakšno pečenko, da so jim še dodatno zbili moralo.
Tik pod gradom so pred stoletji v bregu ustvarili teraso, ki je služila turnirjem, ob njej pa zgradili nadstrešnico za gospodo, da je ta lahko občudovala spektakel. Turizem je torej cvetel že v daljnih časih.
Vetrovno vreme se je še kar držalo. “Gremo v Zadar?” je vprašala žena. Nič se nismo pogajali, saj tudi mene ni vleklo v kopalke. Na terasi me je sicer čakala knjiga, pa bo verjetno počakala še kakšen dan. Vreme je pač treba izkoristiti. Pot pa imamo že naštudirano, najprej skozi Zadar do parka na južni strani mestnega obzidja, kjer je ogromno parkirišče, v parku se ohladimo od vožnje, potem pa na obalo. Na poti do morskih orgel pa seveda še pečena koruza in pijača.
Kar so pred leti postavili/zgradili morske orgle, te privlačijo turiste (moja ocena Tripadvisor). Tudi mi jih moramo slišati vedno, ko pridemo v severno Dalmacijo. Prav gotovo pa mojim ni najpomembnejši poseben zvok, ki ga ustvarjajo, temveč detajli – stopnice, valovi, klaviaturna klop. Meni pa možnost pritiskanja na sprožilec.
Toliko adrenalina človeka zlakotni, oddaljenost od domače kuhinje pa pomeni le, da se bomo morali zadovoljiti z gostinsko ponudbo. Ker smo v primorju, smo seveda iskali konobo in jo tudi našli. Konoba Skoblar je bila na trgu pred izhodom iz mesta v smeri parkirišča, tako da polnih želodčkov potem ni bilo tako težko spraviti do avta (moja ocena Tripadvisor).
Večerni sprehod smo seveda spet izvedli v „domačem“ Pagu. Pred južnim vhodom v mesto Pag (pred zaobljenim kamnitim mostom) je ohranjeno skladišče soli, katerega del so rekonstruirali in uredili stalno razstavo solinarstva. Soline so bistveni del Paga že tisočletja, sol je bila podlaga za uvedbo neke vrste denarja na Pagu med prvimi na svetu. Muzeju sta namenjeni dve hali. Prva vsebuje ilustracije, dokumentacijo, orodje solinarjev in model solin, druga pa stroje za procesiranje in pakiranje soli same (moja ocena Tripadvisor). Celo otrokom zna biti zanimiv prikaz solin, delovnih pripomočkov, vozičkov…
Včasih pa mala dva padeta dol prej kot midva. Takrat se začne najino življenje na terasi!
Tam, kjer Drava deli Maribor na staro in novo mesto, tam, kjer pridemo iz magdalenskega predmestja na prag štajerske prestolnice, in tam, kjer je najlepši pogled na Lent, stoji Trafika. Že Drago Jančar jo je opisoval v Severnem siju. Čeprav ji je dlje časa precej slabo kazalo, je Trafika ob Starem mostu preko Drave v Mariboru zaradi zasebne iniciative ponovno zaživela. Zadnje mesece smo z radovednostjo škilili skozi zavese, ki so skrivale gradbeni oder in nekdanjo dotrajano stavbico. In upali…
Danes smo pa le dočakali in pomirili radovednost. Kakšnih sto let stara hišica, ki je mimoidočim večino življenja ponujala tiskovine in cigarete, v sebi pa skrivala romatnične zgodbe, je danes v prisotnosti množice Mariborčanov zasijala v novi stari podobi. Še Turka s prekrižanimi nogami so ji obnovili.
Kot vedno v takih trenutkih je potrebno poslušati nekaj slavospevov in kakšen samospev. Pa smo vsi preživeli, saj so bili med gosti tudi takšni, ki znajo. In so nas nasmejali.
Celo mimo vozeči mestni avtobusi so se zaustavljali v začudenju, da je na tej strani Starega mostu takšna množica ljudi.
VIP gostje s(m)o smeli prvi v Trafiko. Ker pa prostora ni bilo veliko, so se morali zmeniti, kdo gre prvi – fotografi ali povabljeni. In ker je bilo že pričakovati, da bo pred vhodom vrsta, je bilo (kot je v pod-prestolnici* že navada) poskrbljeno za čakajoče z nekaj suhega in nekaj mokrega…
Tri krat tri korake velik prostor ne bo omogočal velikih nakupov, pa temu tudi ni namenjen. Če bo s srcem pomagal popotniku pri iskanju poti in spominkov, bo svojo vlogo dodobra upravičil. Dajmo, upajmo!
* Opomba: Menim, da je lahko Maribor tudi prestolnica. Ne države, temveč foodie scene. Tako širokega zaledja domače hrane in pijače namreč drugje v Sloveniji ni. Če s ponudbo v mestu kdo ni zadovoljen (počasi postaja ponudba vse bolj mednarodna), je že na dosegu kolesarskega izleta toliko kmečkih turizmov, da vseh niti popisati ne bi mogel.
Akterji obnove in prireditve: Zora A. Jurič, organizatorka, kulturnica, aktivistka Drago Jančar, pisatelj Marko Novak, mecen, investitor Mario Modrinjak, potomec najbolj znanih trafikantk Stojan Grauf, akademski slikar in Aleksandra Berberih Slana, direktorica Narodnega muzeja Maribor
S kom vse sem imel opravka v postopku prenove stanovanja? K sreči ni bilo potrebno gradbeno dovoljenje, sicer bi celoten postopek trajal po optimističnem pogledu na upravne zadeve še vsaj mesec dni več. Kljub temu je bilo vpletenih kar nekaj ljudi.
ZAHVALA
– ženi in otrokom, da niso obupali med/nad postopkom obnove; – mami in sestri za čustveno in materialno podporo; – najstarejšemu sinu za pomoč pri montaži pohoštva;
– Jaki za prijateljsko pomoč pri nabavi dodatne keramike;
– prej ga nisem hotel omenjati, da mi ga ne bi slučajno speljali (kadar sem ga hvalil) ali ga ob slučajnem srečanju ne zmerjali (kadar me je zaradi njega bolela glava): zahvala glavnemu izvajalcu Finalix d.o.o. (Kristijan, Blanka in Dejan), njihovim električarjem in keramičarju (Andrej);
– starima stanodajalcema Dominiki in Igorju za potrpežljivost pri čakanju na naš odhod (selitev).
Pripomba
Zakasnel vpis po enoletnem bivanju:
V stanovanju, ki smo ga kupili, so bile do pred kratkim pisarne, zadnje mize so odnesli na našo željo. In redno smo začeli plačevati račune. Potem pa je prišlo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ). Kaj si ti nor, pa saj to znaša celo mojo plačo! In smo ugotovili, da se je v stanovanju uradno odvijala poslovna (pisarniška) dejavnost, ki ima drugačne (višje) davke oziroma nadomestilo. Kar nekaj časa je poteklo, da sem uredil zadeve. Najprej je bilo treba na Občino, kjer so odgovorni za pripravo podlag za NUSZ. Potem na Geodetsko upravo, kjer sem z dokazili uspel stanovanju vrniti namembnost v bivanje. Potem pa še na Finančno upravo, da so mi izdali novo odločbo. Trajalo je nekaj tednov, da sem se prebil skozi, živcev je medtem šlo za nekaj mesecev. Menim, da je za to (izkrivljeno ali nepopolno resnico) kriva agencija, ki nam je prodala “stanovanje”…
Tako, lahko rečem, da smo preseljeni in vgnezdeni, saj smo dobili prve prave obiskovalce (električar, ki pride popravit napeljavo, menda še ni gost, kajne?). Najprej smo iskali stole (na koncu smo jih po sobah le našli dovolj), nato pa sedli za mizo, se razgovorili, malce prigriznili in popili. Ah, prijetno kot nekoč 😉
Menjava stanovanja ni povezana le z živci in stroški, zahteva tudi spremembo dokumentov. Naj stranke govorijo, kar hočejo, a danes so uradniki delali sto na uro! Uspel sem podati vlogo za novo vozniško dovoljenje, spremembo potnega lista, kar takoj so mi spremenili prometno dovoljenje, dvignil sem osebno izkaznico, uredil spremembo registracije mojega podjetja pri notarju in zaprosil še za spremembo cone na dovolilnici za parkiranje. Res je, da prav vsaka od navedenih zadev nekaj stane, a vse to urediti v dveh urah me je vseeno presenetilo. Upravna enota MB in Mestna občina MB – bravo!
Da pa ne bo vse le hvala, še tale primer (ni iz našega stanovanja) – takole nerodno niso znali postaviti vrat niti moji obrtniki, pa so naredili kar nekaj neumnosti. Zadeve ne bi omenjal, če bi tole videl v kakšnem pajzlu. Ampak…
