Zjutraj smo se zbudili kot novi in se po zajtrku odpravili v center mesta. Že pred potovanjem sem doma naštudirala praške znamenitosti in zanimivosti in prva točka na mojem seznamu je bil Muzej Iluzij.
Komentarji? Kar v redu, včasih zabavno, včasih malo brez veze, vse ogledne točke niso bile enako zanimive. Otrokoma in možu je bil verjetno najbolj všeč temačni tunel, v katerem so se “stene vrtele” in je zato človek kar izgubljal občutek za ravnotežje. Rahlo strašljivo se mi je bilo preizkusiti v koži fakirja na postelji z žeblji. Zelo zanimiva se mi je zdela finta z v zraku visečo pipo, iz katere je tekla voda, in kopalnica s tušem, umivalnikom in wc školjko, v kateri smo hodili “po stropu.” Ko smo že prišli skozi muzej, se nam je zdelo, da smo bili prehitri. Naredili smo še en krog in odkrili kar nekaj prostorov, ki jih prej nismo videli. Šele, ko smo se prepričali, da smo videli res vse, smo muzej s čisto vestjo zapustili.
Nadaljevanje naše poti je predstavljal sprehod po centru, kjer smo bili (takoj za tramvaji) pešci kralji. Ah, toliko kraljev, kot je v Pragi pešcev, pa vendar ne more biti. Vsi smo prišli, da bi občudovali tlakovane zavite ulice in lepo ohranjene stavbe. Vsaka starinska stavba je prava umetnina in tega je v centru ogromno. Žalostno sem pomislila, da za ogled vsake lepe hiše pred sabo nimam dovolj dolgega življenja.
Nisva mogli tudi mimo izložb trgovin s spominki. Se iz otroštva še spomnite češko risanko Krtek? V Pragi so nas krtek in njegovi prijatelji (zajec in jež) spremljali skoraj na vsakem koraku. Ker ta krtek ni potreboval nobenih papirjev od veterinarja, niti cepiva ne, smo ga (enega) upali vzeti s sabo domov, v Slovenijo.
Seveda smo postali lačni, zavili levo – desno in pristali v lokalu Kozel. Tam smo si privoščili lokalne specialitete. Rekla sem “smo”, a v resnici samo midva z Rastom, otroka pa sta ostala zvesta pomfritu in dunajskemu zrezku. Mož se je odločil za knedličke z golažem, jaz pa za golaževo juho v kruhu. Mmmm, okusno je bilo. Da o mojem črnem točenem Kozlu sploh ne govorimo…
Med čakanjem na naročeno sem imela čas, da si v detajlih ogledam sliko, ki je visela na steni ob naši mizi. Prikazovala je evolucijo (prej bi rekla degradacijo) človeka, ki pije pivo. Šele tokrat sem dojela sliko, ki prikazuje kozla pri pivnici na Poštni ulici v Mariboru – “Če piješ veliko piva, boš enkrat postal Kozel”.
Po kosilu smo imeli v načrtu ogled še ene znamenitosti – Hradčanov. Praški grad je ogromen kompleks arhitekturnih zgradb. Vstopna karta na Praški grad zajema ogled dvorca, srednjeveško Zlato uličico, katedralo svetega Vita in baziliko sv. Jurija. Naj začnem kar po vrsti!
Zlata uličica je zelo ozka in kratka, zato se verjetno tudi imenuje “ulička”, z majhnimi, prav pravljučnimi hišicami, ki so se pojavile ob obrambnem obzidju na koncu 16. stoletja. Živeli so na tej ulici najprej vojaki, nato alhimiki, kasneje pa obrtniki. Vsaka od hišic prikazuje notranjost in uporabne predmete prebivalca. Hiša vojaka, zdravnice, kovač itd. Leta 1916-1917 je v eni od hišic živel tudi Kafka. Na žalost mi ni uspelo slikati ulice in fasade hišic v celoti, ker je bilo ogromno turistov.
Bazilika sv. Jurija na zunaj za moj okus ni bila nekaj posebnega, ampak, če je že bil ogled vključen v karto, smo šli pogledat tudi to.
Katedrala sv. Vita – to pa je res bomba! Nimam niti besed, s katerimi bi lahko opisala svoja čustva. Mogočna in veličastna zgradba, vredna obiska cesarjev. Mogoče bi celo rekla, da ni bil vsaki cesar niti vreden stopiti v to katedralo. Katedrala sv. Vita je največja in najpomembnejša v državi. V njej se nahajajo grobnice čeških kraljev in rimskih cesarjev. Gradnja katedrale je trajala več stoletij, od leta 1344 do keta 1929. Katedralo krasijo vitražna okna, mozaiki, oltarji, slike, kipi. Menda sem pozabila dihati, ko sem stopila noter. Na utrujenost sem zagotovo pozabila.
Na zunanji strani katedrale, nad fasado visijo figure nekih strašnih bitij, ki izpolnjujejo vlogo odtokov vode s streh. Zanimiva je kombinacija svetlega in temnego, angelskega in hudičevega. Ko sem gledala te pošasti, ki gledajo iz fasade, sem imela občutek, da so začeli lesti ven iz cerkve, ko pa so jih ujeli prvi sončni žarki, so kar obstali in okameneli.
Iz katedrale smo prišli ven že pošteno utrujeni. Ker je karta veljala še naslednji dan, smo se odločili, da bomo obiskali grad, ki nam je edini ostal, jutri.
Besedilo: Olesya Kirn
Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn
Dodaj odgovor