Na tole se pa moja žena ne bo nikdar navadila: hodi po trgovinah in nekaj išče, primerja, pretehtava, nakar (če imam srečo) se odloči, kaj hoče. Na blagajni pa “Bomo naročili, dobite čez x tednov!” Ne vem, zakaj ne pove kar tam, v trgovini, zakaj moram do doma poslušati jaz, kar je njim namenjeno? Navadno ogledalo – vsaj dva tedna…
Tole je pa že malce noro – jesen se je začela šele pred slabim mesecem, zapeljem se v trgovino po drobni material, v trgovini pa božično vzdušje! Kupil nisem skoraj ničesar, ker sem bil preveč pod vtisom jelenčkov, medvedkov in škratov 😉
Tole gre pa zdaj že zares – polnimo police! Kdaj se bom počutil tu doma, če ne zdaj, ko dobivajo prijateljice svoje mesto. Res je večina (mojih) knjig še v kleti in verjetno za vse tu gori niti ne bo prostora, ampak duša pa že pleše !:-)
Končno je po štirih dneh prišel električar pogledat, zakaj utripa luč v kopalnici, kadar prižgem ventilator! Ko je snel stikalo, sem ugotovil, da je bilo verjetno res bolje, da sem ga jaz pustil pri miru. Morda pa je pomembno, kam priviti kakšno barvo? Na koncu se je izkazalo, da so light showa krivi kabli v elektro omarici, ki niso bili dovolj zategnjeni! Ne, otroci se niso igrali z njimi! Le kdo potem?
Hura, prišla je najina nova postelja! A pripeljali so jo prezgodaj, stara je bila še v sobi. Tako hitro že dolgo nisem odvijal in privijal, da sem do večera eno odpeljal, drugo pa sestavil. Trinadstropno! Danes nimam časa za pisanje, grem preizkušat, kako se spi!
Prejšnji teden je žena kupila zavese za v jedilnico, jaz pa nič. In bi mi postalo nerodno, če ne bi do včeraj čakal na karniso. Sedaj pa ni več umika, gremo montirat. V beton? Ja, po petih minutah in z novim svedrom sem prišel z eno luknjo par milimetrov globoko. In sem se odločil, da bo za vsako pritrjevanje držala s tremi luknjami morala zadoščati ena sama, in to tista, ki je doslej držala vodilo lamelne zavese. Čeprav visi s stropa, bo že morala biti prava…
Ko sem že pri delu, sem se odločil še za montažo ogledala na stranišču. A glej ga zlomka! Sem v trgovini slabo gledal jaz ali prodajalec, mi ni jasno, vendar tole ogledalo ni takšno, kot sem ga imel v roki v trgovini! Spet bom moral nazaj in ga zamenjati. Počasi me bodo lahko v tovrstnih trgovinah že zaposlili ali pa vsaj ponudili uporabne popuste 😉
Počasi se sprašujeva, ali se je proti nam zarotilo stanovanje ali pa smo imeli samo tako nesrečno roko pri izbiri izvajalca prenove. Pred kopalnico je trojno stikalo – za luč, ventilator in infra grelec. Do včeraj je vse troje normalno funkcioniralo. Ampak sedaj? Ko prižgem luč, ta sveti. Normalno, kajne? Ko prižgem ventilator, ta ne dela, luč pa utripa (če je njeno stikalo izklopljeno!). Ko prižgem grelec, ne dela nič, ne grelec, ne ventilator, ne luč. No, to slednje dvoje tudi ne bi smelo. Izvajalec je kar “zbolel”, ko sem ga pozval k odpravi napake.
Življenje v mestu je rahlo odrezano od narave. Zgodi se, da niti ne opaziš, kako se narava pripravlja na jesen. Zjutraj imava s sinom del poti skupen, pa sem mu razlagal (so to obravnavali v šoli?), kako nastane megla in zakaj je v mestu praktično ni. Deset let sem že v Mariboru in glej jo – prišla je, izjemoma! In iz teorije smo zapluli v prakso, končno jo je spoznal…
Razmišljam, da bo treba počasi končati s temle namenskim blogom. Preselili smo se, tu se zbujamo, družimo, jemo, gremo spat, kaj še manjka? Hm, ko gledam tele oblake, kako se temni nabirajo, pa se vprašam, če nas ne čaka še kakšno presenečenje!
“Saj ni res, pa je!” Se še kdo spomni te rubrike iz časopisov izpred desetletij? Danes jo lahko uporabim. Nisem delal nič. To ne velja dobesedno, zaključeval sem stare poslovne zadeve, šel z družino na sprehod (naj vedo, da niso samorastniki!), a v stanovanju nisem ne privijal, ne žagal, ne sestavljal. In ko sem šel spat, nisem imel slabe vesti! Verjetno sem popolnoma neodgovoren?
