Staro hišo na deželi sem delno adaptiral že konec prejšnjega tisočletja. Po letu 2008, ko je toča sesula staro streho in namočila cel objekt, smo najeli stanovanje v mestu in v hiši nismo več živeli. Veš čas je v meni tlelo rahlo upanje, kaj bom iz nje še napravil, a kot uslužbenec in s tako plačo, kot jo imam, je bilo to utopično. Ko se je spomladi pokazala realna možnost, da hišo prodam, pa sem se odločil, pokopal sanje in rekel “Da”.
In kako naprej? Kot najemniki si seveda takega vprašanja pravzaprav nismo postavljali. “Na svoje, vendar!” je edini možni odgovor. In kako? Enostavno: (1) kupiti stanovanje, saj smo se že čisto pomeščanili, in (2) urediti stanovanje po lastni želji.
V naslednjih dneh sledijo zapisi o tem, kako smo se tega lotili, kakšne težave smo imeli in kako smo pri tem “uživali.”
Ta teden občina Kungota praznuje občinski praznik. Saj veš, kako znamo to izvesti Štajerci? Nekaj nagovora, nekaj kulturnega programa, potlej pa čaga! No, tokrat ni bilo povsem tako…
Začelo se je standardno, z nagovorom kungovškega župana, gospoda Igorja Stropnika, nadaljevalo s prijateljskimi besedami svetovalca ambasade Ruske federacije v Ljubljani in opisom ruske zgodovine v Kungoti v slovenskem in ruskem jeziku, slednje iz ust Elene Romanove iz Ruskega centra v Mariboru.
Gremo od besed k dejanjem, sta rekla ruski diplomat in kungoški župan in odgrnila spominsko ploščo. Glej no, kako zanimiva zgodovina prve svetovne vojne – naši vojaki v ruskem ujetništvu so delali v Rusiji, njihovi vojaki v ujetništvu pa pri nas! Kaj ne bi bilo bolje, da oboji sploh ne bi šli v vojno? Polja bi bila redno obdelana, pa še veliko življenj bi prihranili!
Moja ruščina ni dovolj močna, da bi smel presojati, kako so zapeli pesem Kalinka, a občutek je bil dober. S klikom na fotografijo pa lahko nastop oceni vsak sam…
Potem pa presenečenje! V Kulturni dom so nas povabili na vodeno degustacijo! Kako mi je bilo hudo, da sem bil šofer 🙁
Vsako vino je dobil svoj nagovor, potem pa je sledilo natakanje v kozarce, trkanje in okušanje. Vinarji so povedali, kako je pridelava zahtevna, mi pa smo se modro držali in poslušali. Pa nabadali ali drobili dobrote, ki so bile nastavljene na mizi. Letos je bilo namreč že 25. jurjevanje in verjetno je bil program tudi zato tako bogat.
Šentjurčani so gostoljubni ljudje, pa tudi zgovorni. Mize, ki se je šibila od dobrot, kar ni bilo mogoče sprazniti.
Predstavitev domačih društev, glasbeni program, sosedski čvek, vse vzame svoj čas.
Krajevni vinar oziroma skrbnik lokalnega vinograda je imel tudi svojih pet minut, ki smo jim vsi prisluhnili. Kako ne bi. ko pa neguje potomko stare trte v središču Jurija. In to smo tudi poskusili.
Kar čudno sem se počutil. V Mariboru smem žametovko samo gledati, v Juriju so mi njeno vino celo ponudili. Nekoč sem slišal, da je to vino bolj protokolarnega značaja in ne pitno, a Jurovčani postavljajo te govorice na laž. Ali pa znajo trto in vino bolje negovati kot meščani 😉
Polni želodčki in pokušine so nam dale toliko energije, da se po prireditvi še nismo mogli odpraviti domov. Kaj bi lahko še videli? Srček, sem se spomnil ene najbolj “zapeljivih” fotografij naše dežele. Le kje je? Nekje proti Avstriji. Pa smo zavili nazaj, prvo cesto levo, drugo desno in tako še nekajkrat ter se ustavili vrh hriba.
Pri Dreisiebnerju imajo idilično, za Slovenca idealno lokacijo – vrh hriba stoji kmetija, pod njo pa vsenaokrog vinogradi. In razgledi so prav tako čudoviti. Najbolj znan je sicer srček, a srce zapoje, kamorkoli pogledaš. In ko sem bil povabljen pod hišo, da kupim kakšno steklenico za sabo, če že tam ne smem degustitati (avto!), mi je bilo žal, da je bila plača že tako daleč nazaj. Kerner, rumeni muškat in chardonnay so šli z mano, traminec in sauvignon pa čakajo v dobro založeni kleti na prihodnji obisk 😉
To pomlad smo se odločili za tematske izlete. Kot je razgibana naša dežela, je polna zgodb tudi naša zgodovina. Grajske zgodbe so zanimive tudi za otroke, pa smo gradove in utrdbe izbrali za rdečo nit. Vsaj zaenkrat 😉 In tako smo se odločili, da tokrat obiščemo radgonski grad, ki na desnem bregu Mure bdi nad Gornjo Radgono.
Marsikoga sem že srečal v življenju, v precej oddaljenem dunajskem času tudi nekaj grofic in eno princesko. A še nihče mi ni naklonil toliko časa kot radgonski graščak. Slučajno srečanje na grajskem dvorišču se je razvilo v zanimiv pogovor. Pa tudi graščak je zanimiv – pomurski domačin, ki se je vrnil v domovino. Poleg nepremičninskih poslov v tujini je organiziral še obnovo Radgonskega gradu. Vanj je vpletel turistično zgodbo, ki jo bo lahko nadgraditi tudi s povezavo na lokalno življenje.
Mogočnosti kompleksa primeren je tudi vhod na dvorišče skozi dvojni drevored. Prihodnjič pridem, ko bodo organizirali sprejem pod baklami…
Ker nismo bili povabljeni na grajsko kosilo, smo podaljšali pot čez Muro na avstrijsko stran. Priznati moram, da mi je srednjeveški urbanizem ljubši kot novodobno urejanje naselij. Kje v Gornji Radgoni je sploh center, pred sejmiščem? V Bad Radkersburgu ima to vprašanje lahek odgovor – na Glavnem trgu! In pol mestnih lokalov je tudi locirano tam.
Res lepo in toplo vreme nas je potegnilo na sprehod skozi majhne zavite ulice. Kamorkoli se obrneš, najdeš pot nazaj na Glavni trg.
Glej no, Rusi so bili povsod, tudi tule. Kot kaže, so jih bili veseli, saj so jim postavili spomenik: “Večna slava herojem, ki so dali svoje življenje za osvoboditev sovjetske domovine in evropskih narodov izpod fašističnega suženjstva” je moj neprofesionalen prevod.
En lep portal za mojo podeželsko hišo…
Takih vež imamo v Mariboru tudi polno. Hm, morda pa so nekatera naša dvorišča malo manj izrabljena in zato manj urejena.
Kraj je tako majhen, da bi ga ne smel imenovati mesto, vendar ima vse mestne elemente – glavni trg, cerkev, lokale, mestno hišo, davčni urad (!), spomenike, sprehajališča. Kar mu prinese največ življenja, pa so verjetno Terme (Bad Radkersburg). Na zahodnem obrobju mesta si hoteli sledijo en poleg drugega. Če ne bi bilo od daleč videti otroškega igrišča, pa sploh ne bi zavili iz starega jedra mesta in bi spregledali gonilo gospodarstva v kraju.
Tale instalacija pa me spominja na spomladansko poreško riviero – če pride gost maja na obalo, je vse zaprašeno in še nedelujoče.
Vse poti vodijo v Rim. Pardon, na Glavni trg. Pomlad zna biti res krasna. Občutek toplote pripravi človeka do martinčkanja, spomladanska utrujenost pa ne dovoljuje naprezanja. Nič čudnega, da so vse počivalne kapacitete zasedene 😉
Priporočam torej za kratek izlet, za počitnice pa samo, če imaš še kolo, saj lahko mesto peš obredeš v nekaj minutah. In če sem kaj pomembnega spregledal, pridem še pogledat, le komentiraj!
Vseeno, kaj pravi koledar, ta vikend je bil res prav spomladanski. Da bi si ga zapomnili, smo šli na potep po slovenskih gradovih. Pred stoletjem smo jih imeli na slovenskem menda preko tisoč, sedaj že nekajkrat manj. Še manj pa je tistih, ki so toliko ohranjeni, da nam lahko odprejo svoja vrata.
Samo kratka vožnja od doma, pa smo pustili Dravsko polje spodaj in se zapeljali v Slovenske gorice, da bi si ogledali grad Vurberk. Ta je bil nekoč eden večjih slovenskih gradov, pa o tem govori le še zgodovina.
Na vrhu hriba stojijo ostanki gradu Vurberk. Ker nismo graščaki, smo avto pustili pri pristavi in se na vrh napotili peš. Strma pot ni predolga, zato smo si ogledovali tudi zanimivosti ob njej. Župnijska Cerkev Sv. Marije Vnebovzete je bila zgrajena v 18. stoletju na temeljih cerkva iz 14. in 16. stoletja, mariborska Stara trta, katere potomka je bila ob grajski zid posajena pred desetletjem, pa ima tudi častitljivih 400 let.
Med leti 1921 in 1941 so tukajšnjo zdravo klimo cenili celo v boljševiški Rusiji, saj je v gradu deloval sanatorij za pljučne bolezni pod okriljem ruskega Rdečega križa.
Da bi kraj živel, potrebuje življenje. Glavno, mogočno grajsko je bilo koncem vojne bombardirano in porušeno, zato je ohranjanje življenja na ostankih toliko težje. V ruševinah se skrivajo dogodki in prireditve.
Za pogumne pa je tule še lokal Huda Liza, ki gospodari v notranjosti in na zunanjih hodnikih nekdaj plemenitega domovanja. Posebna ponudba so dobra piva in možnost igranja namiznih iger! Morda tale dva nista graščak in graščakinja, v Lizini gostoljubnosti pa uživata vsaj tako…
Podkonstrukcija avditorija, ki menda sprejme kar 450 gledalcev. Prav gotovo so prireditve ponoči, sicer bi ljudje preveč uživali v razgledu na Dravsko polje in Pohorje!
Slovenija je razgibana, na vsaki vzpetini pa stoji cerkev, vidimo po vožnji skozi to čudovito deželo. Pravzaprav na nekaterih gričih stojijo tudi gradovi, kar smo prejle videli na Vurberku. A v srednjem veku se niso samo vojevali, včasih so tudi uživali. “Pa pojdimo pogledat še kakšen dvorec!” smo si rekli. K sreči stoji ne prav daleč stran sredi Ptujskega polja dvorec Dornava, ena najpomembnejših posvetnih zgradb poznega baroka pri nas.
Do kompleksa dvorca je speljan drevored. Kar predstavljam si lahko, kako so kočije zvečer drdrale po cesti proti z bakljami osvetljenemu vhodu, modrokrvne gospodične v svilenih nabranih oblekah pa so med vožnjo nestrpno pogledovale proti mogočnemu poslopju in upale, da bodo ob plesu v soju sveč ugledale pravega…
Govorimo seveda o zgodovini, razpadajočega kompleksa niso znali ohraniti ne zgodovinski junaki, ne portalni čuvaji, ne moderna politika. Vhod s ceste je zaklenjen celo z verigo. Ha, ta je bila pravzaprav edina sijoča zadeva na celotnem kompleksu. Zato smo slikali samo skozi rešetkasta vrata.
Tako daleč nismo prišli zato, da bi se predali. Kjer je volja, je tudi pot, zato smo iskali luknje v ograji, da bi prišli bližje. Brezuspešno, ni je bilo. Pa je pravzaprav tudi nismo rabili, saj je na dvorišče možno priti kar po stranski cesti z vzhodne strani. In ko stojiš nekje med glavnim poslopjem in grajskim vrtom, se zaveš, da takale zadevščina ni za današnji čas. Samo za vrt in vodnjak rabiš celo četo ljudi, kje pa so potem kuharji, sobarice in drugi posli? Ah, takratnim gospodom je bilo lahko, pritisnili so na ljudstvo z desetino – zadeva opravljena! Ubogo ljudstvo!
V dokaz visokega obiska smo naredili še nekaj posnetkov, da pa bi si ambient še bolj vtisnili v spomin, smo si v parku pod košatim kostanjem na kamniti klopci poleg vodnjaka pripravili tudi krepčilno malico. Ne, te pa nismo posneli, ker drevesa v tem času še niso dovolj romanitčna (beri: so brez listja!).
“Rajzefiber biro” je pripravil delavnico, na kateri so udeleženci preverili vpliv svetlobe na življenje v centru Maribora.
Kljub vodenju arhitekta Tomaža Novljana je skupina zelo različnih profilov (od urbanistov preko fotografov do socialnih delavcev) med raziskovanjem temačnih ulic Maribora prihajala do zelo različnih zaključkov glede estetske vrednosti uporabljene razsvetljave, a tudi primernosti in potrebnosti posamične osvetlitve. Verjamem pa, da je prav to kresanje dojemanja eden od čarov takšnega “interdisciplinarnega” skupinskega dela.
Žal sem vabilo slabo prebral in se udeležil delavnice le prvi dan. Drugi dan so menda skozi pogovore in pripravljene fotografije debato nadaljevali in na koncu pripravili še razstavo (https://m.facebook.com/events/425477404330268)…
“Kjer ni tožnika, ni sodnika.” pravi slovenski pregovor. Sem jaz tožnik ali pritožnik? Verjetno bolj slednje. Ponosen, da sem končno našel navigacijo za telefon, ki deluje brez internetne povezave in tudi zvočno vodi, sem se pustil zapeljati do dopustniškega kraja Okrug Gornji (otok Čiovo, le most odmaknjen od Trogirja). Le zakaj, saj smo se tri dni vozili po cestah, ki niso vredne tega imena, “okrog riti v varžet”, po simpatičnem glasku navigatorke bi moral peljati kar skozi dvorišča in hiše, dokler mi ni prekipelo. Ugasnil sem čudo tehnike, peljal po občutku “kar naravnost” in prišel preko otoka dvakrat hitreje. Če si pogledaš spodnjo sliko, bo takoj vse jasno!
Čeprav na dopustu, sem pomislil, da je moja dolžnost, rešiti naselje pred to grozo. Ko bi le ne pomislil na to! Trezen pogled po naselju je pokazal, da so lahko ceste le izkoristile prostor med že zgrajenimi hišami, ki ga seveda ni veliko. Kaj so bile do včeraj povsod le kozje stezice? Le kako so tovornjaki pripeljali gradbeni material? Vse je zgrajeno v hribu, ograje so zidane kot v Albaniji, ceste so ozke in strme, skozi nepregledno križišče greš tako, da pošlješ nekoga iz avta in ustavi promet! Mene, ki bi jim podrl pol hiš “v dobro družbe”, gotovo ne bodo dobro plačali. In sem šel z otroki na plažo…
Lepo je delati v poklicu, ki me veseli. Ker sem zato še plačan, je vse toliko bolje. A če je dela preveč, sem lahko srečen, kadar grem na dopust vsaj približno takrat, ko si planiram. Kadar pa moram na zanimivo poslovno pot, potem pozabim tudi kakšen stresen trenutek v službi.
Kar nekaj let sem preživel v Avstriji. Bilo je par poslovnih poti, več zasebnih izletov, pa vseeno nisem prišel do Salzburga. Ja, nekaj zgodovine poznam (zaradi Mozartovih kroglic ?:-) Osebnega obiska pa vendar nič ne odtehta.
Obiskal nas je stanovski kolega z Dunaja, da bi v okviru programa Alpine Space sodelovali v mednarodnem projektu urejanja in revitalizacije centrov malih mest. Kaj drugega naj bi rekel kot “da”, če to vsi od mene pričakujejo?
S kolegico sva se odpeljala v Salzburg na dvodnevni sestanek s krajšo delavnico. Poslovnih skrivnosti ne smem izdajati, zato pa toliko raje povem, da je bilo prav zanimivo. Udeležence iz raznih držav nas je organizator med delavnico peljal na ogled sveže urejenega centra vasice Bergheim na obrobju Salzburga. Območju so z nekaj drobnimi urbanimi posegi spremenili podobo in tako vrnili življenje v središče kraja.
Morda je k temu pripomogla tudi res dobro obiskana Restavracija Franz (iz izkušnje vem, da se jo splača obiskati, pa še kelnarice strežejo v irhastih kratkih hlačkah).
Zvečer po delu nam kolega ni pustil, da se izgubimo, in nas je vodil skozi stari del mesta mimo “poznanih” urbanistično arhitekturnih zanimivosti do Sternlounge. Simpatičen lokal v dveh etažah različnih ambientov se mi je sicer zdel rahlo nobel, cene pa čisto v redu! Ko sem dobil večerjo v mini skodelici in jo celo držal na dlani, mi je seveda postalo jasno 😉
Drugi dan smo bili tako delavni, da smo skoraj pozabili na odhod domov. S kolegico sva si privoščila le še kratek ovinek skozi mesto, da se bova lahko z “originalnimi” mozart kuglami opravičila otrokom za dvodnevni izostanek od doma.
Še ena od ekskurzij ZAPS, ki mi je bila ukrojena po meri 😉
Resda zgoden odhod iz Ljubljane je predstavljal ob prihodu v Benetke skoraj prepozen začetek pregledovanja arhitekturne produkcije z naslovom Fundamentals, kot si jo je zamislil tokratni kurator bienala Koolhaas. Pravzaprav ne “skoraj”, saj si je potrebno za prelet vseh večjih razstavišč vzeti vsaj dva dni. V enem sem tako “obdelal” le Giardine, pa se na koncu še malo sprehodil po kraju, ki ga nisem obiskal že desetletje. Ups, ja, tudi na bienalu že nisem bil toliko časa 🙁
Komentarji? Niti ne, saj je bilo za in proti arhitekturnemu bienalu mnogo napisanega. Jaz sem načeloma za, še posebej, ker si lahko toliko ogledam tako blizu, da me niti žep ne boli. In sprostitev na sprehodu v mraku Benetk je neponovljiva, nikjer drugje doživeta.
Vsake toliko nas ZAPS povabi na zanimivo ekskurzijo. Tokrat sem se priključil, da se prepričam o poznavanju domačega Podravja in njegove arhitekture.
Pa smo res arhitekti ena čudna kompanija – nad mnogimi projekti, ki smo si jih ta dan ogledali, sem imel kar nekaj pripomb. Počakati je bilo treba do Ormoža, da sem se unesel in prenovo pristave ormoškega gradu pogledal z odprtim srcem. Kako ne, če pa jo je projektirala zame najboljša slovenska arhitektka Maruša Zorec s svojimi kolegi. Čestitam za kakovostno realizacijo in nagrado Prešernovega sklada 2012!
Za zaključek pa še večerja v Jeruzalemskih goricah! Po tistem bi verjetno vse bolje ocenjeval. Vendar se lahko učimo na vseh objektih, kar je ceneje, kot pa delati / ponavljati napake drugih…
