Gostujoč prispevek — avtorica besedila: Olesya Kirn.
Kljub dobrim namenom smo se kot ponavadi na pot spet odpravili z rahlo zamudo, ne v ranem jutru. Naša pot je vodila čez Dunaj. Bila je dolgočasna, ker pa smo vmes naredili postanek in pojedli doma pripravljene sendviče, je čas še kar hitro minil.
Rasto nas je zapeljal skozi center Dunaja. Kazal nam je stavbe levo in desno in obujal nostalgijo po svoji mladosti, ki jo je preživel na Dunaju. Nekajkrat se je izgubil in nas spravil ob živce. Vendar pa je vožnja po centralnem obroču (Wiener Ring) pokazala nekaj najpomembnejših zgradb Avstrije. Moram priznati, da je center res lep in smo se odločili, da naredimo en izlet posebej tudi za Dunaj.
Dunaj pa je poln tudi novih stavb, ki se jih niti Rasto ne spomni.
Naša pot od avstrijske prestolnice do Češke je trajala še kakšno uro. Najprej so nas še spremljali zeleni hribčki in njive, kot da bi bili pokriti s pregrinjalom, sveže in sočne zelene barve. Potem pa smo na poti srečali ogromno črno mačko. V Rusiji obstaja verovanje: če človeku prečka cesto črna mačka, se ji mora na vsak način izogniti, ker drugače ga doleti nesreča. Vam povem, da se tej mački nismo mogli izogniti, a smo se odločili, da tokrat ne bomo toliko vraževerni. Vendar – relief se je kmalu spremenil: bolj smo se bližali češki meji, bolj enakomeren je postajal, kot bi ga nekdo zlikal z ogromnim likalnikom. Tudi barve so se spremenile in šle iz sočno zelenih na rjave ter rumene. Pred nami so ležale neskončne njive, zasajene s pšenico in oljno repico.
Peljali smo skozi male in večje kraje ter vasi. Opazila sem, da ima čisto vsaka vas ali naselje obvezno svoj ribnik in trgovino “Vse za ribolov”. Očitno so Čehi obsedeni z ribarjenjem.
V našem načrtu za potovanje sta bili poleg Prage na seznamu še mesti Trebič in Telč, obe srednjeveški mesti, uvrščeni na Unescov seznam.
Naša prva postaja na Češkem je bila tako v mestu Trebič. Na moj pogled sta tako kot v večini starih mest glavna atributa trg in katedrala. Center je bil skoraj prazen, na trgu pa je stal zapuščen hotel. Vse to skupaj z neprijaznim vremenom nam ni pustilo niti kapljice volje, da bi se zadržali v kraju. Sedaj pa mi je žal, da si nismo ogledali bazilike sv. Prokopa in judovske četrti, ki sta uvrščena na Unescov seznam. Namesto sprehoda preko reke smo namreč skočili v avto in nadaljevali pot proti Telču.
Telč je prav luštno mestece. Nastalo je v 13. stoletju kot trdnjava. Ima zelo lep trg, ki ga obkrožajo pisane hišice, podobne medenim hišicam iz pravljice Janko in Metka. Tukaj smo si vzeli nekaj več časa za ogled, a nas je začel dež spet preganjati naprej. K temu je sicer pripomoglo tudi Rastovo nezadovoljno iskanje parkirnega mesta, saj je na glavnem trgu kljub obilice avtomobilov še več znakov za prepovedi, ki mu jih v turistični pisarni ob neznanju angleščine niso znali pojasniti.
Od Telča proti prestolnici smo se vozili brez postanka in približno ob 18. uri utrujeni prispeli do našega apartmaja v predmestju Prage. Tukaj moram povedati, da se ne spomnim nobene table, ki bi označevala, da smo prispeli v glavno mesto Češke republike. Da se že vozimo po ulicah Prage, sem opazila šele, ko sem zagledala visoke stavbe in tramvajske tirnice. Mogoče sem bila že preveč utrujena. Imeli smo kar velike načrte za naš prvi večer v Pragi (obisk muzeja Illuzij v centru in večerja v klasični pivnici), a utrujenost in dež sta nas omejila na pohod do najbližjega trgovskega centra po hrano.
Besedilo: Olesya Kirn
Fotografije: ©2023 Olesya, Kristijan in Rasto Kirn
Dodaj odgovor