Naslednji dan smo se vrnili samo zaradi obiska Praškega gradu in doživeli veliko razočaranje. Pred vhodom v grajsko poslopje je že čakala dolga vrsta, približno 20 minit smo rabili, da pridemo noter. Notri so nam bile od cele ogromne stavbe na voljo le 3 sobice, kjer ni bilo skoraj nič za videti. Mogoče bi to bilo zanimivo za ljudi, ki nikoli prej niso videli nobenega gradu. Jaz pa sem se kot lokalna vodnica takoj spomnila na Mariborski grad, ki je dosti manjši, a ima bogate zbirke srednjeveškega pohištva, oblek, orožja, slik itd. Ni primerjave.
Po obisku gradu smo se odpravili na Petrin goro, kamor nas je pripeljala gondola, podobna tisti v Ljubljani, ki vozi turiste na Ljubljanski grad, a ta je bila dosti večja. Vreme je bilo super – sončno in toplo. Na hribu je bilo veliko ljudi, ki so sedeli ali ležali na zeleni travici ter se sončili. Na hribu je kar nekaj objektov za ogled: razgledni stolp, ki je mala kopija Eiffelovega, mali grad v gotskem stilu s steklenim labirintom in observatorij. Odločili smo se za obisk labirinta. V mislih sem si narisala hodnike in dvorane iz stekla in sem nestrpno čakala, da pridemo noter. Resnica je bila kruta: sobica 2×2 metra z ogledali. No ja, malo pretiravam. Spredaj in zadaj pa turisti, ki te preganjajo dalje. Naslednja soba ima diaramo, ki prikazuje bitko, zadnja soba ima ukrivljena ogledala. Že čez 15 minut smo stopili ven iz carstva nategovanja pod sončne žarke. Ohladil nas je šele sladoled v bližnji zvezdarni.
Vsak od nas je imel od Prage svoja pričakovanja. Mož je, na primer, nenehno govoril o pivu in pivnicah ter želel obiskati pivnico Švejka, med Čehi priljubljenega heroja romana češkega pisatelja Jaroslava Hašeka “Prigode dobrega vojaka Švejka”. Ponavadi so bile popoldan vse pivnice in lokali v centru mesta zasedeni ne glede na cene. Dobiti prostor je bilo možno samo ob veliki sreči ali rezervaciji. Bili smo bolj zgodnji, zato nam je uspelo dobiti prostor v pivnici Švejka brez težav. Iskreno, hrana in pivo niso bili nič posebnega, ampak občutek, da nam je uspelo priti k Švejku in se dotakniti zgodovine, še bolj pa veselje, da se je možu uresničila njegova želja – vse to je grelo dušo!
Slišali smo, da stoji v centru pred trgovskim središčem glava Kafke, ki se obrača na vsako polno uro. Poiskali smo jo, čakali, vmes obupali, na koncu skoraj zamudili, pa nam jo je vseeno uspelo videti. In tokrat nam ni bilo žal.
Besedilo: Olesya Kirn
Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn
Dodaj odgovor