Iz spalnice sem gledal na s soncem obsijano fasado preko ceste in se zavedel, da ne bom našel izgovora – moji hočejo ven in moral jim bom to omogočiti. Saj bo koristilo tudi meni, če hočem jutri res začeti s službo.
Omejitev gibanja na občine zaradi covida je pretiran ukrep, najbližje sorodstvo imam izven Maribora in noben video klic ne nadomesti pristnega srečanja. Glede na višino moje plače pa gledam na omejitev tudi pozitivno – ne smemo daleč, trgovine so zaprte, verjetno bo konec meseca v denarnici manjša luknja? Ah, pozabil sem, da več pojemo!
Ni treba daleč iz mesta, da si sredi kulturne krajine. Pravzaprav niti ni treba iz mesta, tile vinogradi so nad obcestno tablo “Maribor.”
Narava se pripravlja na počitek. Bojim se, da tudi ljudje že počivajo, zunaj nismo srečali praktično nikogar. Ampak narava se pa ne da, lepa kot v najlepših spominih
Dodaj odgovor