Vseeno, kaj pravi koledar, ta vikend je bil res prav spomladanski. Da bi si ga zapomnili, smo šli na potep po slovenskih gradovih. Pred stoletjem smo jih imeli na slovenskem menda preko tisoč, sedaj že nekajkrat manj. Še manj pa je tistih, ki so toliko ohranjeni, da nam lahko odprejo svoja vrata.
Samo kratka vožnja od doma, pa smo pustili Dravsko polje spodaj in se zapeljali v Slovenske gorice, da bi si ogledali grad Vurberk. Ta je bil nekoč eden večjih slovenskih gradov, pa o tem govori le še zgodovina.
Na vrhu hriba stojijo ostanki gradu Vurberk. Ker nismo graščaki, smo avto pustili pri pristavi in se na vrh napotili peš. Strma pot ni predolga, zato smo si ogledovali tudi zanimivosti ob njej. Župnijska Cerkev Sv. Marije Vnebovzete je bila zgrajena v 18. stoletju na temeljih cerkva iz 14. in 16. stoletja, mariborska Stara trta, katere potomka je bila ob grajski zid posajena pred desetletjem, pa ima tudi častitljivih 400 let.
Med leti 1921 in 1941 so tukajšnjo zdravo klimo cenili celo v boljševiški Rusiji, saj je v gradu deloval sanatorij za pljučne bolezni pod okriljem ruskega Rdečega križa.
Da bi kraj živel, potrebuje življenje. Glavno, mogočno grajsko je bilo koncem vojne bombardirano in porušeno, zato je ohranjanje življenja na ostankih toliko težje. V ruševinah se skrivajo dogodki in prireditve.
Podkonstrukcija avditorija, ki menda sprejme kar 450 gledalcev. Prav gotovo so prireditve ponoči, sicer bi ljudje preveč uživali v razgledu na Dravsko polje in Pohorje!
Pa nekaj…
