Avtor: Rasto Kirn

  • Замок Вурберг, Словения

    Замок Вурберг, Словения

    Первая весенняя поездка, 1 часть

    Неважно, что нам показывает календарь, этот выходной выдался по-настоящему весенним. Чтобы сохранить его в нашей памяти, мы отправились на экскурсию по словенским замкам. Сто лет назад в Словении их насчитывалось более тысячи, сейчас в несколько раз меньше. Еще меньше замков, которые сохранились до наших дней настолько, что готовы открыть посетителям свои двери.

    После непродолжительной поездки от дома, мы оставили за собой внизу долину Дравы и поехали в Словенские горицы для того, чтобы посетить замок Вурберк. Когда-то это был один из крупнейших замков Словении, что подтверждает сама история.

    На вершине холма стоят развалины замка Вурберк. Поскольку мы не графы, а простые смертные, своего железного коня мы оставили на стоянке и отправились наверх пешком. Крутой подъем не слишком долог, поэтому мы, не успев устать, осмотрели достопримечательности, которые встретились нам на пути.

    Приходская церковь Св. Марии, построенная в 18 веке на фундаменте церквей из 14 и 16 веков. Виноградная лоза, посаженная у стен замка десять лет назад, потомок той самой 400-летней мариборской виноградной лозы, самой старой лозы в мире.

    С 1921 по 1941 годы местный климат ценили в самой большевистской России, ведь в замке работал санаторий русского Красного Креста , в котором лечили лёгочные заболевания.

    Краю, чтобы жить нужна жизнь. Этот край в конце войны подвергся бомбардировкам, что привело к печальным последствиям. В развалинах замка скрываются события и мероприятия.

    Для самых смелых открыт бар “Лиза”, расположившийся в помещении внутренних и внешних коридоров когда-то величественного замка. Специальное предложение – отличное пиво и возможность попробовать себя в настольных играх. Возможно эти двое ни граф и графинья, но Лизиным гостеприимством наслаждаются по – графски…

    Театр под открытым небом, который вмещает около 450 зрителей. Наверняка представления устраиваются ночью, иначе людей бы отвлекали открывающиеся виды на долину Дравы и Похорье.

  • дворец Дорнава, Словения

    дворец Дорнава, Словения

    Первая весенняя поездка, 2 часть

    Путешествуя по этой удивительной стране, мы видим как разнообразна Словения: на каждом холме стоит церковь, на некоторых холмах – замки, как мы это видели на примере замка Вурберк. В средние века люди умели не только воевать, но и получать от жизни удовольствие. “Давайте посмотрим какой-нибудь дворец”- сказали мы. К счастью, недалеко, на Птуйском поле, стоит дворец Дорнава, одно из наиболее значимых светских строений периода позднего барока в Словении.

    К дворцовому комплексу ведёт аллея. Воображение рисует как вечером по аллее стучат колеса экипажей, везущих гостей к, освещенному факелами, входу; девицы голубых кровей, облаченные в шелка, с нетерпением поглядывают в сторону дворца, их взгляды полны надежды, что танцуя в сиянии свеч, они увидят того единственного…

    Мы говорим конечно же о истории, разрушающееся здание дворца не сумели сохранить ни исторические герои, ни каменные фигуры вечной стражи на порталах, ни современная политика. Вход со стороны дороги закрыт, даже на цепочку. Ха, честно говоря, это была единственная сияющая новизной вещь из целого комплекса. Поэтому фотографировали мы через решётчатый забор.

    Не в нашем духе опускать руки перед закрытыми дверями. Мы обошли вокруг ограды, пытаясь отыскать какую-нибудь лазейку, чтобы подобраться ближе к замку. Безуспешно. В конце, лазейка нам не понадобилась, поскольку во двор можно зайти по обходному пути с восточной стороны. И вот, когда ты стоишь где-то между главным зданием и дворцовым садом, ты понимаешь, что такие вещи не для современности. Только для ухода за садом и фонтаном требовался целый отряд людей, а еще повара, горничные и другая прислуга. Ну, тогдашним госпадом было легко – прижали людей десятинными налогами и вопрос решен! Бедные люди!

    В доказательство своего высокого визита, мы сделали несколько снимков, дабы наше посещение сделать ещё более запоминающимся, в парке, под развесистым каштаном, на каменной скамейке рядом с фонтаном, мы организовали легкий “перекус”. Нет, это мы не снимали поскольку деревья в это время не слишком романтичны (читай: без листвы!).

  • Nemški pogovori, Maribor

    Nemški pogovori, Maribor

    Presenečenja so dobrodošla! In tako se je zgodilo, da sem po slučaju prišel do razgovorov v nemščini kar v centru Maribora. In to z naravnim govorcem. Pravzaprav je bila to ona, pa še prav simpatična po vrhu. Tele izmenjave prostovoljcev znajo biti kar fajn 😉

    Takšni zaključki večerov bi bili dobrodošli, a izjemno redki. Sodeloval sem samo na enem, pa zato brez težav zdržal do konca…

    Brušenje znanja nemščine na igriv način je odgovarjalo vsem nam odraslim, čeprav so bili eni bolj odrasli kot drugi. Ampak smeha ni manjkalo, zato bi se vsi še naprej z veseljem udeleževali večernih dogodkov.

    Ravno navadil sem se na našo “Fraulein”, pa se je vrnila na Dunaj. Pridi spet! Saj življenje gre sicer naprej, pa vendar je bil današnji torkov večer že drugačen 🙁

    Pustila pa nam je tudi zanimiv (klikni) spominek…

    Rinfuza (po strokovno: galerija)…

  • Prižig jelke

    Prižig jelke

    Kristijan je bil povabljen na otroško slovestnost. Ruski mir organizira obdarovanje otrok vsako leto, zato na ta dogodek že kar malo čakamo oziroma nanj računamo.

    Organizator se pripravi, v programu je najprej “ogrevanje” otrok, da bodo kasneje lažje in bolj sodelovali. In takoj po razmigavanju pride na obisk Dedek Mraz. Kaj? To ni dedek, to je Baba Jaga! Kaj delaš tukaj? Pojdi in pripelji Dedka Mraza in njegovo vnukinjo Sneguročko!

    Baba Jaga ne bi bila Baba Jaga, če ne bi stvari storila po svoje, pa je bilo seveda vse narobe. A kritik otrok je bilo toliko, da je na koncu le dopustila, da je otroke obiskal tudi gost večera (no ja, to so bili otroci, on je bil častni gost 😉

    Dedek Mraz ima svoje posebno mesto v odraslih srcih, toliko bolj so se ga razveselili otroci. Prižgal bo jelko, povedal kaj lepega, njegova Sneguročka pa bo zaplesala z nami. No ja, našimi otroci…

    Protokol zahteva, da se stvari odvijajo po napisanem programu, in ta predpisuje najprej prižig jelke,

    https://www.youtube.com/watch?v=_B7TMm7SQh8

    potem pa fotografiranje ob jelki in podelitev daril.

    https://www.youtube.com/watch?v=6HI8x_aRkx0

    In ker so otroci z darili zadovoljni, so starši razbremenjeni skrbi in se tudi sprostijo…

    https://www.youtube.com/watch?v=ZQi5FCO6XGo

    Dogodek je organiziral Ruski mir iz Maribora v Hotelu Piramida, Maribor

  • Svetinje in Jeruzalem, Slovenske gorice

    Svetinje in Jeruzalem, Slovenske gorice

    Če je teden nabit z dejavnostmi in stresom, ga ni lepšega od sobotnega sprehoda po mirnem podeželju. Resda se je vreme že malo “sfižilo” še vedno pa je suho in toplo. Ravno pravšnje, da ti ni vroče, če postoriš par korakov in globoko zajameš čist zrak…

    Za vasico Svetinje vem, odkar so našega trnovškega župnika poslali tja v “prekomando”. Škoda ga je bilo, tako dobrega soseda ne bom več imel, zanj sem resnično mislil, da je božji človek. Še kakšne akcije sva se skupaj lotila. Tega se pa zavedam šele, odkar smo dobili drugega k Bolfenku. K sreči sem več v Mariboru kot pa v Trnovski vasi.

    Ljutomersko – ormoške gorice so tudi po Sloveniji pojem za vinogradniško deželo. Z vso pravico, pa ne govorim le o izgledu pokrajine, kjer so vinogradi poglavitna slika prostora, temveč tudi kvaliteti. Menda vem, o čem govorim, saj bivam na tem koncu sveta že svojih dvajset let!

    Z razpadom Juge je prišlo do velikih sprememb tudi v gospodarstvu. Še taka “institucija” kot Vinagova oziroma mariborska “Vinska klet” je menjavala lastnike in izgubljala na pomenu in priznanju. Toliko bolj prijetno presenečenje je bil potem obisk vinske kleti oziroma Zidanice Malek nekje na pol poti med vasicama Svetinje in Jeruzalem.

    Zidanica leži na grebenu ob cesti, ki panoramsko vijuga med vinorodnimi griči. V lasti in upravljanju družbe P&F Jeruzalem d.o.o. ponuja predvsem pijačo, ob najavi pa poskrbijo tudi za okrepčilo. Malo žal mi je bilo, da nismo imeli takšnega vremena kot prejšnji vikend, saj so njihove klopce na južni strani zidanice obrnjene na jug, ležijo tik nad terasasto posajenimi vinogradi in prav vabijo k pokušini široke palete vin iz okolice. Ker vozim, sem poskusil samo peneče vino Gomila demi sec. Ročno bran muškat otonel in charmat metoda sta dala vino, ki bo prav gotovo pijača za žensko družbo. Ker imam rad družbo, sem seveda par steklenic tudi kupil. Najprej sem se zamislil, kako opisati lokacijo in pijačo, pa mi bo pomagal kar naslednji video

    Obisk prejšnjih dveh krajev in kramljanje z domačini nas je tako utrudilo, da smo se odločili za nadaljnje ogledovanje kar iz avtomobila. Vem, brez pristnega stika z domačini in okušanja hrane in pijače to ni tisto pravo. A ko ti mali teži, da bi želel domov, njegova mati pa ni več radovedna, potem užitek ne more biti več popoln. K sreči pa je okolica lepa tudi iz avtomobila…

    Dolžan sem še zaključek? Vsekakor se bom še oglasil v teh krajih, predvsem želim preživeti več časa v in pred zidanico Malek. Družina Puklavec je v vinogradništvu že od okrog 1930 in prav radoveden sem, kaj vse mi lahko še predstavijo, kadar bom imel nekoliko več časa…

     

     

    Zidanica Malek, Puklavec & Friends, Svetinje 22, SI-2259 Ivanjkovci
    +386 2 741 77 76, malek@pfwineries.com, http://www.pfwineries.com

  • Martinovanje, Maribor

    Martinovanje, Maribor

    Največja tovrstna fešta v Sloveniji? Čisto mogoče. Če lahko Ptujčani spoštujejo tradicijo (Kurentovanje), naj bo pa to dovoljeno še Mariborčanom.

    Pa se je le zgodilo, da vidim Trg Leona Štuklja poln. Kaj poln, nabit, kot bi se na njem podili za žogo! Tisti, ki skoraj ne vedo, kaj je kozarcek, in oni, ki ga potrebujejo za prebujanje, oboji so bili danes strpni sosedje, ko so se prebijali med stojnicami in iskali kos mize, kjer bi odpočili komolec in odložili globoki krožnik z joto in rebrci. Ter polnim kozarcem, seveda.

    Imate vino? Seveda, želite mlado ali staro?
    Imate vodo ali sok? Izvolite!
    Kaj pa kuhanega, tudi imate? Danes so imeli vse!

    Radoveden sem, koliko bi bilo v Mariboru zaposlenih, če bi se tako jedlo in pilo vsak dan… Ni kaj, jaz nisem pretiraval! Je pa tako dišalo, da sem postal lačen že, ko sem stopil s Trga svobode na Ulico Maksimilijana Držečnika.

    Ko sem se načakal v vrsti, sem vse prenesel na priborjeno mizo in planil po jedi. Nihče si me ni upal prositi za grižljaj, varno so se držali stran. Celo polovico malice sem pojedel, preden sem uspel izustiti “dober tek” in potegniti iz žepa telefon, da bi fotografiral.

    Splošna ocena: umetniški vtis – ne vprašaj, hrana – treba se je samo enkrat sprehoditi mimo dišečih stojnic, pa spet več ne sprašuješ…

  • Boč

    Boč

    Čudovit sončen teden je za nami, kakšen bo naslednji? Najprej izkoristimo ta konec tedna, potem bomo pa videli, smo si rekli in se odločili, da si od blizu ogledamo “gorovje” Haloze.

    Vsaka pot ima svoj začetek, naša pri planinskem domu na Boču.
    Nadmorska višina? V višini parkirišča pri planinskem domu.
    Kam? Levo 35 min, desno 35 min. In smo se odločili za krajšo 😉

    Najprej je pot vodila po cesti, nato po gozdni cesti, se zožala v z listjem pokrito gozdno stezo, nakar je ostalo samo še kamenje, ki bi ga verjetno z veseljem preskakovale koze. Mi smo grizli svoja kolena…

    Dereze in cepine smo pustili doma. Z njimi bi si lahko storili več hudega kot koristnega! Nekaj malega za pojesti, na vsak način premalo za popiti pa smo imeli s sabo. Česar zagotovo nismo imeli dovolj, pa je bila kondicija. Dokler hodiš po ravni cesti, še nekako gre, ko pa se začne pot vzpenjati, so moteče predolge vezalke, drseče listje in si skoraj odveč celo sam sebi…

    Na pot smo se odpravili, ker sem obljubil, da bo na vrhu hriba star lesen stolp, ki bo omogočal čudovite poglede.

    Ne vem, kaj je narobe z mojim spominom, a do TV stolpa se ne da, saj ga varujejo vojaki (ki jih sicer nismo videli), tam, kjer sem pričakoval lesenega, pa je obnovljen kovinski. No ja, je deloval vsaj bolj stabilno.

    Razgled? Ta pa ja, splačalo se je! Bilo je tako lepo, da sem celo pomislil, da bi prišli kdaj že zjutraj, ko so barve bolj polne in se po dolinah še vidijo meglice. Popoldne temu ni več tako, a nagrada je bila vseeno vredna truda!

    Pogled proti zahodu…

    Pa še na drugo stran na Dravinjske gorice proti Ptujski gori…

    “Ne, nazaj ne gremo po isti poti, če obstoja kakšna druga!” sta rekla moja spremljevalca. Ker bi to tudi meni bolj odgovarjalo, sem se uklonil in smo se vrnili po vzhodni smeri (se sliši dovolj alpinistično?). Tik pod vrhom še strma pot je ponujala dovolj kamnov in drevesnih korenin, da nam ni drselo. Kmalu pa smo prišli na položnejšo stran hriba, kjer je bilo po stezi veselje hoditi. Ko smo prišli do z listjem pokrite ceste, smo vedeli, da smo na konju (beri: blizu koncu oziroma začetku naše poti!).

    Naučili smo se, da kažipotom ni za zaupati. Dol grede kažejo še dokaj v redu, gor pa nikakor ne. Je razlog v obutvi ali pač v dolžini počitkov, postankov za fotografiranje in pogovorov, ki jih mi opravimo med potjo? Vseeno, mi gremo naprej…

  • Боч, Словения

    Боч, Словения

    Чудесная солнечная неделя осталась позади, какая будет грядущая? Прежде всего используем конец этой недели, потом будет видно, сказали мы себе и решили посетить близлежащие холмы Халозе.

    Каждый путь имеет свое начало, наш начался у хижины у подножия горы Боч.
    Высота над уровнем моря? Равнялся высоте парковки у хижины.
    Куда? Налево 35 минут, на право столько же. Мы выбрали кротчайший путь 🙂

    Сначала мы шли по обочине дороги, потом по лесной дороге, которая незаметно сузилась до размера лесной тропинки, покрытой прошлогодними листьями. Затем пропала и тропинка и остались лишь камни, по которым с удовольствием бы прыгали козы, мы же взбирались по ним вверх, стиснув зубы. Что нас вело? Любопытство, желание узнать, что же там наверху? Или же упрямство и желание доказать, что мы мол тоже не лыком шиты, недаром, что городские, можем не только на каблуках по асфальтовым дорожкам цокать, но и на гору если надо залезть.

    Альпинистское оборудование мы оставили дома, от него бы было больше вреда, чем пользы. А взяли мы с собой немного еды и еще меньше воды. Но чего нам и в самим деле не хватало, так это кондиции. Хорошо шагается по прямой дороге. Когда же дорога уходит крутым подъемом вверх, что называется уходит прямо из под ног, вот тогда и слишком длинные шнурки на ботинках мешают, и скользкая от листьев земля под ногами, и сам себе мешаешь…

    Выбрали мы этот маршрут поскольку я обещал, что на верху горы стоит старая деревянная башня, с которой открывается чудесный вид.
    Что-то с памятью моею стало, но доступ к телевизионной башне охраняют военные (хотя мы их нигде не встретили), там, где я ожидал увидеть деревянную башню, стояла обновленная металлическая. Но по-крайней мере, выглядела более надежно.

    Взгляд на запад…

    И еще на другую сторону на холмы Дравиньи в сторону Птуйской горы…

    “Нет, назад по этому же пути мы возвращаться не будет, если есть другой путь!” – сказали мои спутники. Поскольку мне это тоже больше подходило, я согласился и назад мы вернулись с восточной стороны ( слышится достаточно альпинистско?).
    Под вершиной начинался крутой спуск, щедро сдобренный камнями и оплетенный корнями старых деревьев, так что скользко нам не было. Скоро мы дошли до пологого склона и зашагали веселее. Когда мы дошли до дороги покрытой листьями, мы уже знали , что мы “на коне”.

    Узнали мы, что маркировочным знаком нельзя доверять. Путь вниз обозначен еще более менее точно, вверх нет. Была ли причина в обуви или в продолжительности привалов, остановках, чтобы снять кадры или в разговорах в пути? Тем не менее мы продолжаем путь…

  • Noč čarovnic, Ljubljana

    Noč čarovnic, Ljubljana

    Mariborčani, zbudite se! Stalno jamrate, kako je povsod lepše kot doma, pa kaj vam vse drugi vzamejo. Neumnost! Po polovičnem uspehu prejšnji večer na Gosposki ulici (jaz sem se trudil z masko, nagrado pa je dobila moja čarovnica!) smo se odpravili v Ljubljano. Saj sem vedel, da ne bom nagrajen za umetniški vtis. Upanje pa je tlelo, da bom lahko vsaj napasel radovednost. Večji kraj, več brhkih čarovnic na metlah! Ne, ne, up je šel po vodi.

    Lahko smo si le ogledali, kar pravzaprav od mesta že poznamo. Peš cona od Tromostovja skozi Knafljev prehod, kjer je toliko lokalov, da ne vem več, katere sem že obiskal, preko nekdanje Titove (kako se ji že danes reče?), ki je v duhu trajnostnega prometa (kaj pa obnucani podplati?) že skoraj ponos naši vodički (ljubljanski babici), pa mimo Slona (malemu sem naložil tako zgodbo, da ga je skoraj začelo zanimati) nazaj na Tromostovje je ravno prav dolga, da potrebuješ počitek 😉

    Seveda brez kuhanega vina ni pravega odmora. Popili smo ga na Tromostovju, kjer smo izkoristili sobivanje gostinca in kostanjarja. Kako te “združitve” ne zmorejo storiti tudi v Mariboru, mi ne bo nikdar jasno. No, kuhanček je bil precej slabši kot v Astoriji, kostanj pa precej boljši kot poleg sedaj zaprte kavarne na Trgu svobode.

    Ah, sem sploh povedal, da nisem našel ne mlade ne lepe, sploh nobene čarovnice? Da se popravi vtis prestolnice, je potrebno pred Božičem ponovno priti, saj vlada sedaj v Ljubljani tako mrtvilo, da mi je celo domača ulica v Mariboru bolj zanimiva!

  • Noč čarovnic, Maribor

    Noč čarovnic, Maribor

    Dva kratka večera in eno noč sem jo delal, masko. Priprava je bila pomembna – preko omrežja sem kupil načrte, sprintal, nalepil na karton, rezal, zlepil skupaj! K sreči nisem verjel navodilom, koliko časa bom potreboval zanjo. “Jaz bom gotovo dvakrat hitrejši!” sem si mislil. Dvakrat je res bilo, ampak bil sem počasnejši, ne hitrejši.

    In tako se je zgodilo, da smo šli pozno popoldne v mesto. Z doma sem šel z otrokom in s čarovnico…

    Srečevali smo čarovnice v različnih oblikah in velikostih, predvsem male. Po mojih izkušnjah sodeč se je treba bati vsake, ne glede na nasmeh!

    Rahlo hladno je bilo, zato sem se grel s kuhanim vinom Kavarne Nana. Najlažje je bilo piti, če sem masko umaknil. Prav gotovo je bil to razlog, da me je komisija za nagrado izvirne maske spregledala.

    Nagrado sem sicer nesel domov, a je bila namenjena moji čarovnici! Čestitam!

    Kako se že reče – “In potem je vrag šalo vzel”?