Rasto Kirn

Avtor: Rasto Kirn

  • Festival Stare trte, Maribor

    Festival Stare trte, Maribor

    Tradicijo je potrebno spoštovati. Tem bolj, če je v ozadju dobrih štiristo let. Vsaj toliko namreč šteje modra kavčina na Lentu. Kako je preživela vse vojne, ki so spremenile Maribor, in na koncu urbaniste, ki so jo odrezali od brega reke, ve samo ona. Vsa čast ji!

    Letos predstavlja trgatev Stare trte začetek in ne konec festivala. Torej se lahko nadejamo meseca dni veselega in vsaj malo kulinaričnega Maribora? Bomo videli!

    Kdo bi lahko za začetek festivala poslušal le politične govorce? Zato je bil pripravljen tudi spremljevalni program. Dasiravno me ne vleče nazaj v srednji vek, pa je za naše mladičke izdelava grafik zanimiv opravek.

    Če bi se jaz še enkrat odločal o svojem poklicu, pa bi morda najraje postal kmet in pomagal prodajati na tržnici 😉

    Tradicija nekaj velja, zato so trgatev opravili stari mački, ki znajo biti spretni s škarjami in nežni z grozdjem. Noben se ni urezal, noben ni padel z lestve, čeprav so se (po vzklikih sodeč) vmes tudi opogumljali…

    Hiša Stare trte leži na levem bregu drave v centru Maribora. Žametovka, ki se vsako leto razraste po južni fasadi, je nedvomno en glavnih turističnih magnetov mesta.

    geo lokacija: N 46.556749°, E 15.644173°

    Tako pomembni naravni in kulturni znamenitosti je namenjena celo himna.

    Poleg tega, da Hiša stare trte ponuja fasado za oporo tako opevani žlahtni rastlini, služi tudi kot muzej, vinoteka in degustacijski prostor, v njej pa se dogajajo še različne prireditve in vinsko kulinarični dogodki…

  • Svetlobni detektivi, Maribor

    Svetlobni detektivi, Maribor

    “Rajzefiber biro” je pripravil delavnico, na kateri so udeleženci preverili vpliv svetlobe na življenje v centru Maribora.

    Kljub vodenju arhitekta Tomaža Novljana je skupina zelo različnih profilov (od urbanistov preko fotografov do socialnih delavcev) med raziskovanjem temačnih ulic Maribora prihajala do zelo različnih zaključkov glede estetske vrednosti uporabljene razsvetljave, a tudi primernosti in potrebnosti posamične osvetlitve. Verjamem pa, da je prav to kresanje dojemanja eden od čarov takšnega “interdisciplinarnega” skupinskega dela.

    Žal sem vabilo slabo prebral in se udeležil delavnice le prvi dan. Drugi dan so menda skozi pogovore in pripravljene fotografije debato nadaljevali in na koncu pripravili še razstavo (https://m.facebook.com/events/425477404330268)…

  • Gibalni park, Gamlitz, Avstrija

    Gibalni park, Gamlitz, Avstrija

    Ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči – le deset kilometrov od avstrijske meje je postavljen gibalni park “Europas größter Motorikpark Gamlitz” Zanj mi je povedal kolega, vreme je bilo lepo, pa smo šli preverit.

    Kot prostorec, urbanist in planer moram priznati, da so Avstrijci boljši kot Slovenci. Govorim izključno o občutku za biznis, da mi ne bo kdo zameril. Kaj znajo narediti iz travnika in ribnika pod vasjo bogu za hrbtom?! Tudi sam prevečkrat vidim težave, pa se v primerih, kot je ta park, zavem, da je treba v projekte z optimizmom in ne s stisnjenimi zobmi.

    Okrog parih ribnikov, skozi katere teče potoček, ki bi ga lahko zajel z zajemalko, je speljana krožna pot, točke na njej pa so gibalne vaje. Pri nekaterih bi morda pomislil na nekdaj popularne trim steze, vendar so tu postaje “oblečene” v zabavo za vso družino in ne šport. To pa ne pomeni, da niso naporne. Še tri dni po obisku gibalnega parka sem se komaj premikal. No ja, morda so k temu pripomogla tudi moja leta?

    Kot je razvidno iz sličic, sem veliko fotografiral. Kaj bi šele bilo z mojim “musklfibrom”, če bi sproti naredil tudi vse vaje ?:-) K sreči stoji na robu parka manjši lokal v nekakšni fast-food obliki. Pa nismo komplicirali, saj smo itak najbolj potrebovali pijačo…

  • Plešivec

    Plešivec

    Dolgo smo se pripravljali, saj za nas 1.700 m.n.v. kar nekaj pomeni. Prejšnji vikend je bilo napovedano slabo vreme, pa sem si kar malo oddahnil, ker mi ni bilo treba razmišljati o izletu. Tokrat izgovora ni bilo – cela Slovenija v soncu, torej gremo!

    Času primerno sem si zapisal pot v GPS že doma, da ne bo presenečenj na poti. Verjetno tehnike ne obvladam najbolje, saj sem kljub navigatorju med gozdnimi cestami iskal bolj zvožene poti in ne upošteval prijaznega glasu, ki me je včasih poskušal speljati preko travnikov 😉 K sreči smo srečali domače gozdarje, ki so nam potrdili, da še nismo čisto izgubljeni, in tako smo pripeljali do izhodišča “pri rampi”.

    Kako smo se peš zakadili v klanec! Na prvem ovinku smo bili že potrebni malice, drugega ovinka pa ni več bilo, ker je šla pot skoraj naravnost. Tako smo se odločili za razvajanje na vrhu, pri Koči na Uršlji gori. Hm, samo krožniček goveje juhice ni ravno razvajanje. Če primerjam s ponudbo hrane in pijače le nekaj kilometrov vzhodneje na Pohorju, smo bili tu zelo revno postreženi. Torej gremo drugič do kakšnega jezera na Pohorju?

    V celoti gledano pa je bil izlet uspeh. Nadihali smo se svežega zraka, z višine nagledali širše Štajerske in Koroške, Kristijan in njegova mamica pa sta prišla peš tudi nazaj do avta in sta še danes živa…

  • Rogla, Pohorje

    Poleti je dan daljši, zato najdem manj izgovorov za miganje. Ne mislim tu na ekstreme, kot je skakanje iz letala v prostem padu (je tam sploh kaj miganja, saj vendar padaš!), temveč pakiranje nahrbtnika s hrano in pijačo ter vodenje družine v naravo.

    Danes smo bili bolj turistično kot športno ustrojeni, pa smo se zelo hitro zmenili za Roglo. Največjo višinsko razliko bo itak premagal avto in ne bicikli, zato tudi sam nisem nasprotoval.

    K sreči je Rogla s svojimi športno rekreativnimi tereni in namestitvenimi objekti relativno velika. Relativno zato, ker so imeli tokrat nekakšen Roglin športni dan in smo parkirali skoraj na drugi strani hriba, proti Pesku. Tako se je turizem prelevil v rekreacijo 😉

    Mislim, da si vzamem za svoje otroke premalo časa. Kris je bil zato čisto zadovoljen, da je lahko držal svojo roko v moji, ko sem mu pripovedoval grozne gozdne zgodbe. Še celo razlago o gradnji mravljišč je poslušal. Ne, krave so samo prežvekovale in nič poslušale. Mogoče pa vse to že vejo?

    Po znanstvenem delu odprave smo prišli do zabavnega! Adrenalinsko vožnjo s sanmi sva z Domnom pred leti že opravila, tokrat je bil na vrsti še Kris. Na koncu sem bil malo užaljen, ker je rekel, da mamica pelje normalno, ati pa prepočasi 🙁

    Nisem mu povedal, da sem vozil previdno, ker sem med vožnjo iskal lokacije ob progi, kjer ju bom lahko fotografiral…

    Čeprav je poletje, je delovala sedežnica. Izkoristili smo priložnost in si ogledali smučišča brez snega. Kaj si ti nor – tu se vozimo pozimi? Tale spodnji nasmešek pa ni namenjen smučiščem, je le prikrivanje strahu med tresenjem in zibanjem pod jekleno vrvjo. Za pomiritev živcev smo zato napravili še kratek treking po bližnjih gozdičkih in preko malega potočka, ki morda napaja celo akumulacijo za zasneževanje smučišč? Ne, nič vode mu nismo spili, da nas ne bi kdo obdolžil, da je bilo zaradi nas narejenega premalo snega…

    Dan je bil bolj naporen, kot sem mislil, pa tudi bolj zanimiv. Le ljudi smo videli dosti več, kot če bi ostali v mestu 😉

    Rogla namestitev, aktivnosti, lokacija in kontakt

  • Jelenji greben, Olimje

    Jelenji greben, Olimje

    Nekoč sem se poročil. Saj vem, trenutna slabost davnega leta 2009, ki mi jo oprostite? Poroka je bila v Mestni hiši na Ptuju, kosilo oziroma večerja pa v gostišču Jelenov greben pri Podčetrtku. Ja, tik nad eno najstarejših lekarn v Evropi, kjer pa sem pozabil pravočasno kupiti zdravilo za bistri um 😉 Sicer pa gotovo poznate tisto, da “se krivec vrača na mesto zločina?” In smo se odločili, da gremo pogledat, če gostišče še stoji in se je njegova čreda srnjadi kaj povečala.

    Ker živali nisem imel preštetih, bom o njihovem številu težko kakšno rekel. So pa še vedno napol udomačene – pridejo na koruzo, ko jih gospodar pokliče, a božati se ne pustijo. Pametne živali, ni kaj, vejo, da jim je lahko človek največji sovražnik!

    Hrana je za prste obliznit. To vedo tudi obiskovalci, kljub stalni širitvi gostišča se je treba ozreti za prosto mizo. Sladoleda imajo na Jelenovem grebenu kljub dolgi in vroči sezoni le za vzorec, a gostov jim ne manjka, saj “so pri njih že jutra drugačna”.

    Za družinsko potepanje (bolj z avtom kot peš) in potešitev radovednosti otrok čisto primeren izlet.
    Več informacij o (nekdanji) kmetiji Boruta Ježovnika na http://www.jelenov-greben.si/o-nas, o stari lekarni v Olimju pa http://www.olimje.net/index.php/sl/stara-lekarna.

    O čokoladnici v vasi in pivovarni v bližini pa kdaj drugič…

  • Mariborski otok

    Malce nerodno mi je priznati, da smo bili danes prvič na Mariborskem otoku. Že sedem let sem Mariborčan, pa še ne poznam vseh domačih znamenitosti!

    Čeprav za moj okus preveč folka, pa v bazenih gneča, da raje nisem razmišljal o kvaliteti vode, je bil naravni ambient prijetno presenečenje. Šele po večkratnem obhodu sem opazil, da so objekti dotrajani, to pa nadomesti prijazna postrežba in cene, nižje kot v mestu!

  • Urbanizem srednjedalmatinskih otokov

    “Kjer ni tožnika, ni sodnika.” pravi slovenski pregovor. Sem jaz tožnik ali pritožnik? Verjetno bolj slednje. Ponosen, da sem končno našel navigacijo za telefon, ki deluje brez internetne povezave in tudi zvočno vodi, sem se pustil zapeljati do dopustniškega kraja Okrug Gornji (otok Čiovo, le most odmaknjen od Trogirja). Le zakaj, saj smo se tri dni vozili po cestah, ki niso vredne tega imena, “okrog riti v varžet”, po simpatičnem glasku navigatorke bi moral peljati kar skozi dvorišča in hiše, dokler mi ni prekipelo. Ugasnil sem čudo tehnike, peljal po občutku “kar naravnost” in prišel preko otoka dvakrat hitreje. Če si pogledaš spodnjo sliko, bo takoj vse jasno!

    Čeprav na dopustu, sem pomislil, da je moja dolžnost, rešiti naselje pred to grozo. Ko bi le ne pomislil na to! Trezen pogled po naselju je pokazal, da so lahko ceste le izkoristile prostor med že zgrajenimi hišami, ki ga seveda ni veliko. Kaj so bile do včeraj povsod le kozje stezice? Le kako so tovornjaki pripeljali gradbeni material? Vse je zgrajeno v hribu, ograje so zidane kot v Albaniji, ceste so ozke in strme, skozi nepregledno križišče greš tako, da pošlješ nekoga iz avta in ustavi promet! Mene, ki bi jim podrl pol hiš “v dobro družbe”, gotovo ne bodo dobro plačali. In sem šel z otroki na plažo…

  • Operna noč v Mestnem parku, Maribor

    Operna noč v Mestnem parku, Maribor

    Navadno popoldne, ljudje pa vsi iz mesta v park? Tole zagotovo nekaj pomeni, saj niso oblečeni za rekreacijo. Globlje, kot sem bil v parku, gostejši je bil promet. Če ne bi sledil postom na facebooku, bi se tega zapuščanja mesta celo ustrašil, tako pa sem vedel, da je za vsem tem višji cilj…

    SNG (Drama, Opera in Balet) je z Mestno občino Maribor, Termami Maribor, Zavodom za turizem Maribor in Društvom Ezl ek organiziralo Operno noč v Mestnem parku. “Solirali” so Guadalupe Barrientos, Sabina Cvilak, Nina Dominko, Petya Ivanova, Jaki Jurgec, Irena Petkova in Renzo Zulian. Simfonični orkester SNG Maribor in Zbor Opere SNG Maribor je dirigiral Simon Krečič. Koncert se je odvil na promenadi parka v pozno popoldanskem oziroma zgodnje večernem času.

    Kaj smo slišali? Vsega po malem, pač glede na zelo širok okus publike. Nisem si sproti pisal, kaj šele zapomnil, zato sem prepisal iz napovednika:

    Gioacchino Rossini
    – Uvertura k operi Seviljski brivec
    – Largo al factotum, arija Figara iz opere Seviljski brivec (Jaki Jurgec)
    – Una voce poco fa, arija Rosine iz opere Seviljski brivec (Petya Ivanova)

    Wolfgang Amadeus Mozart
    – Der Hölle Rache kocht in meinem Herzen, arija Kraljice noči iz opere Čarobna piščal (Nina Dominko)
    – Pa pa – pa pa, duet Papagena in Papagene iz opere Čarobna piščal (Nina Dominko, Jaki Jurgec)

    Pietro Mascagni
    – Voi lo sapete, o mamma, arija Santuzze iz opere Cavalleria rusticana (Guadalupe Barrientos)

    Léo Delibes
    – Viens, Mallika, cvetlični duet iz opere Lakmé (Petya Ivanova, Irena Petkova)

    Georges Bizet
    – Intermezzo iz četrtega dejanja opere Carmen
    – Chanson Bohémienne iz opere Carmen (Irena Petkova)
    – Les voici, veliki zbor iz četrtega dejanja opere Carmen (Zbor Opere SNG Maribor)

    Camille Saint-Saëns
    – Mon cœur s’ouvre à ta voix, arija Dalile iz opere Samson in Dalila (Guadalupe Barrientos)

    Ruperto Chapí
    – Al pensar iz komične zarzuele Las hijas del Zebedeo (Sabina Cvilak)

    Bojan Adamič
    – Moj očka ima konjička dva

    Giacomo Puccini
    – Tra voi, belle, brune e bionde, arija Des Grieuxa iz opere Manon Lescaut (Renzo Zulian)
    – Signore ascolta, arija Liù iz opere Turandot (Sabina Cvilak)
    – Nessun dorma, arija Calafa iz opere Turandot (Renzo Zulian)

    Giuseppe Verdi
    – Gloria all’Egitto, veliki zbor s konca drugega dejanja opere Aida (Zbor Opere SNG Maribor)

    Obiskovalci so bili navdušeni, zato le upajmo, da bo prireditev še kdaj. Tradicionalna? To bi bilo še lepše. Koncerti na prostem so čisto nekaj posebnega, sploh bolj klasično obarvani. Ob takih dogodkih se vedno spomnim Andreja Rieuja (in ne le njegovih Maastrichtov!). Če postane Maribor širše znan po takšnih dogodkih, nas kdaj preseneti tudi on?

  • Salzburg, Avstrija

    Lepo je delati v poklicu, ki me veseli. Ker sem zato še plačan, je vse toliko bolje. A če je dela preveč, sem lahko srečen, kadar grem na dopust vsaj približno takrat, ko si planiram. Kadar pa moram na zanimivo poslovno pot, potem pozabim tudi kakšen stresen trenutek v službi.

    Kar nekaj let sem preživel v Avstriji. Bilo je par poslovnih poti, več zasebnih izletov, pa vseeno nisem prišel do Salzburga. Ja, nekaj zgodovine poznam (zaradi Mozartovih kroglic ?:-) Osebnega obiska pa vendar nič ne odtehta.

    Obiskal nas je stanovski kolega z Dunaja, da bi v okviru programa Alpine Space sodelovali v mednarodnem projektu urejanja in revitalizacije centrov malih mest. Kaj drugega naj bi rekel kot “da”, če to vsi od mene pričakujejo?

    S kolegico sva se odpeljala v Salzburg na dvodnevni sestanek s krajšo delavnico. Poslovnih skrivnosti ne smem izdajati, zato pa toliko raje povem, da je bilo prav zanimivo. Udeležence iz raznih držav nas je organizator med delavnico peljal na ogled sveže urejenega centra vasice Bergheim na obrobju Salzburga. Območju so z nekaj drobnimi urbanimi posegi spremenili podobo in tako vrnili življenje v središče kraja.

    Morda je k temu pripomogla tudi res dobro obiskana Restavracija Franz (iz izkušnje vem, da se jo splača obiskati, pa še kelnarice strežejo v irhastih kratkih hlačkah).

    Zvečer po delu nam kolega ni pustil, da se izgubimo, in nas je vodil skozi stari del mesta mimo “poznanih” urbanistično arhitekturnih zanimivosti do Sternlounge. Simpatičen lokal v dveh etažah različnih ambientov se mi je sicer zdel rahlo nobel, cene pa čisto v redu! Ko sem dobil večerjo v mini skodelici in jo celo držal na dlani, mi je seveda postalo jasno 😉

    Drugi dan smo bili tako delavni, da smo skoraj pozabili na odhod domov. S kolegico sva si privoščila le še kratek ovinek skozi mesto, da se bova lahko z “originalnimi” mozart kuglami opravičila otrokom za dvodnevni izostanek od doma.