Staro hišo na deželi sem delno adaptiral že konec prejšnjega tisočletja. Po letu 2008, ko je toča sesula staro streho in namočila cel objekt, smo najeli stanovanje v mestu in v hiši nismo več živeli. Veš čas je v meni tlelo rahlo upanje, kaj bom iz nje še napravil, a kot uslužbenec in s tako plačo, kot jo imam, je bilo to utopično. Ko se je spomladi pokazala realna možnost, da hišo prodam, pa sem se odločil, pokopal sanje in rekel “Da”.
In kako naprej? Kot najemniki si seveda takega vprašanja pravzaprav nismo postavljali. “Na svoje, vendar!” je edini možni odgovor. In kako? Enostavno: (1) kupiti stanovanje, saj smo se že čisto pomeščanili, in (2) urediti stanovanje po lastni želji.
V naslednjih dneh sledijo zapisi o tem, kako smo se tega lotili, kakšne težave smo imeli in kako smo pri tem “uživali.”
Včeraj, v soboto dopoldne sem po pošti odposlal pomemben projekt, kaj sedaj? Mislim, da je družina zaslužila zahvalo, ker so me prenašali (pravzaprav so me bolj malo videli). Torej smo vsi pripravljeni za praznovanje? Kot zavedni Štajerci bomo to storili na Štajerskem…
Nisem veliko kompliciral, vremenska napoved je bila dolgočasna (sončno in vroče), zato je bil po zgodnjem kosilu načrtovan kratek izlet v naravo in morda na poti še okrepčilo. Svež zrak bo koristil očem, žvrgolenje ptičkov bo pomirilo živce, hoja bo pognala kri po telesu bolj zdravo kot stres, malica v naravi pa bo poskrbela še za druge potrebe.
Na kratko sem poguglal, pa ugotovil, da vse “že poznamo.” Odprem tudi karto, gledam vzhodno od Maribora, kjer se pokrajina iz hribovite spremeni v gričevnato, in najdem jezero, za katerega še nisem slišal – Gajševsko jezero. Apple Maps ga sploh ne imenuje in ne pobarva! To bo naša destinacija!
Brez navigatorja je voznik na poti skozi naše vasice izgubljen, ozke ceste, nepregledna križišča, pa toliko živali na cesti, da mi je za ogledovanje arhitekture ob cesti zmanjkalo moči. Sem pa zato uspešno pripeljal do Gajševskega jezera. V resnici gre za umetno zajezitev na meji med občinama Križevci in Ljutomer, protipoplavni vodni zadrževalnik, zgrajen davnega leta 1973. Ponaša se s pestro biotsko raznovrstnostjo, okoli njega je speljana rekreacijska sprehajalna pot. Znašli smo se na njegovem začetku, tam, kjer se vanj izliva Ščavnica. Ja, tista, ki potuje skozi “moje” občine, tudi Sv. Ano. Po kratkem ogledu informativnih tabel smo sklenili, da se raje zapeljemo par kilometrov dalje, na drugi strani jezera je namreč rekreacijska cona z okrepčevalnico in sanitarijami…
Prav gotovo tabel že nekaj časa niso obnovili! Ob iztoku iz jezera nas je namreč pod košatimi drevesi pričakalo “pogorišče” v stilu divjega zahoda. Le kako je tu zvečer, straši? Ampak avto sem pa tudi tokrat lahko pustil v senci! In smo šli na sprehod po kroni jeza…
Rekreacijsko doživetje predstavlja pomirjujoč pogled na mirno vodno gladino na eni in obdelana ravna polja na drugi strani. Kljub obljubam na videni tabli čolnarjev, deskarjev in drugačnih rekreativcev na jezeru ni. So pa ribiči, omejeni predvsem na severni breg. Priznam, mi na poletno vročino še nismo navajeni. Vzela je svoj davek, nismo prišli okoli jezera. Ob sprehodu po lepo zasnovani sprehajalni potki po nasipu smo se nadihali rožic, pa vrnili kar po isti poti. Rahlo smo bili že pripravljeni, da bi lahko kaj pojedli. In če sem bil tako ponosen, ker sem končno oddal projekt, tudi sam zaslužim malico na nivoju, kajne? Le kdo bi bil na tem koncu primenejši za to kot kmetija Firbas?
Meni znana že izpred dvajsetih let je sedaj kmetija Firbas tudi širše še bolj poznana, na dvorišču so bili avtomobili iz cele Slovenije. Čeprav imajo nastanitve zasedene, so nam našli mizo v senci. In splačalo se jim je 😉 Najin sinko je namreč pojedel dvakrat več, kot mu uspe ob prigovarjanju doma. Pa saj ni nič čudnega. Svež zrak, pogledi na zanimivo urejeno dvorišče in po bližnjih gričih – krepka goveja juhica in gibanica so kar izginili izpred njega.
Midva nisva bila tako hitra, saj potrebujeva za domači narezek več časa. Le kaj bi izpostavil? Domače vino in mesnine so mi vedno všeč, tule pa obogatene z namazi še posebno. Namesto krožnika pa sem predse dobil leseno desko, da je bil občutek doživetja v naravi pristnejši. Izvirno!
Salame s šunko nisva uspela izprositi za domov, jim že pohaja, zato pa smo si nabrali par stekleničk sokov in vložene kumarice. Z dvorišča je namreč vhod v majhno trgovinico z domačimi dobrotami, mimo katere nisva znala. Nakupila nisva veliko, le toliko, da podoživimo izlet na prvi deževni dan, ko bomo ostali doma 😉
Šele ob odhodu sem pod vrtom opazil male romantične hiške. Resda smo doma le pol urice stran, ampak morda bi pa vseeno razmislili…?
Ending March (22- 3. – 24. 3. 2018) Rajzefiber agency with supporters arranged Festivals of Walks in Maribor to promote some of the attractions in town. My heart raced hard from the day of announcing the festival and I applied for all the events that were timely possible. Let me tell you a bit about the ones connected to food and wine, i.e. culinary of Styria region.
Taste Maribor!
Medieval Carinthian road (Koroška cesta) was leading farmers to the market on Main square (Glavni trg)
Taste Maribor! was called the walk through some places strongly connected to food. Slovenia is a small country so its neighbours are close and influential. From Maribor there is just fifteen minutes drive to Austria, half an hour to Croatia, an hour to Hungary and two hours to Italy. Each of them had influence on nutrition and eating habits.
It was Gostilnica “Pri Damah” (restaurant) that we visited first, social entrepreneurship on the right river bank. The manager introduced the kitchen, they mostly prepare porridge dishes (spoon food). We tried two of them, “ričet” and “bograč” and two beverages, “melisin sok” and “bezgov sok”, everything made from ecological stuff in house and not expensive. It brought me back to times of my grandmother who knew cooking such dishes. I enjoyed food and memories.
On our way through town centre on the left bank of Drava river we have almost overseen the “Zadruga Dobrina” (cooperative) greengrocery shop. It is located in a narrow passage but making great impression with selling locally grown food and vegetables. Visiting small shop one can subscribe to weekly delivered “green box” – agricultural products from wider area. We tasted some varieties of cheese and got warm with walnut liqueur.
Introduction through words and plates (Beef salad is called “essig fleisch” here).
“Gostilna Maribor” (restaurant and hotel) was our next stop. This one was impossible to oversee since it is located on the Main square. Three hundred years old house was recently professionally renovated. Old walls still speak of rich history but allow one to enjoy modern amenities. We first enjoyed the welcome speech and introduction of hotel manager and then got into the culinary part of the offer. What was to taste? There were dishes like fried chicken, red chicory with warm potatoes and greaves and beef salad. I couldn’t help myself but tried all of it. Delicious. And surprised since I have never tasted such a combination of chicory salad before. A glass of dry wine, produced just outskirts of town, fit nicely, too.
Maribor was once part of Habsburg’s imperium so here one can catch real coffee house feeling. Former Casino was converted to charming eclectic bar, concert room, gallery and shop.
Last post of this tour was former coffee house and casino, today “Salon uporabnih umetnosti” (Salon of Applied Arts). Over one hundred years old house was architectural pearl when built. Nowadays it is hosting artists when selling or performing. Old glory might even come back, it is also used for concerts and dancing again. Well, time was not right so we just let us serve some coffee and herbal tea (herbs harvested on Pohorje hill on southern border of town). This was very nice finish of festival walk, to rest our feet and exchange impressions.
Beer Tasting Walk
This was the name of another festival event in Maribor that I succeeded to take part. Once a drink of blue collar workers beer became much more appreciated in last twenty or thirty years. In fact, with introduction of small breweries and craft beer selection it is already searching after its own clientele. Beer tour was guided by the owner of special beer shop in Maribor, so we heard and learned a lot.
Gambrinus bar is Mekka for afficionados of football and best czech beer.
Everything begins with first step. Ours was into Gambrinus bar, small place of deep and strong feelings. Locals frequent it as football fans and dark interior is full of football relics. There is more behind, though. Gambrinus as personality from Middle Ages was a patron of beer brewing and the house where bar is located was once a brewery, too. The owner is inclined to czech varieties of beer that resemble the taste of beer once brewed here. It was Poutnik lager beer in fact that we drank. Light in taste.
Cool bar Isabella in the middle of Post way (Poštna ulica), alive day and night, has dedicated pipes for best slovenian craft beers.
Few streets away totally different interior waited for us. Isabella is a modern bar – shiny surfaces, new tastes. We got Human Fish beer to taste, brewed in Slovenia. Human Fish is also the name of first slovenian craft brewery. Our sample was Combat Wombat, beer combination of five types of hops, of light amber color and dirty white foam head. It was just strong enough that language brakes of our international group loosened.
Third and final stop was at Pivarna, the only beer shop in Maribor. Three samples of beer were arranged, Tetkina radost, Champion and Hop Hazard, Pale Ale, all from Lobik Brewery, Maribor. This one holds title of the best newcomer craft beer brewery in Slovenia 2017. How should I comment? I liked all those samples, full smell and taste they have all even when different, but to bring home I bought Champion!
Maribor Wine Tour
When speaking about terroir I always think of Piramid Hill just above the old town.
This one was the last on my schedule. This festival walk should have been best organised because Tourism information office in Maribor already sells this tour. Introduction was short since in Maribor one learns about wines on every corner. History goes back to Romans who brought vine here. But it was Austrian Archduke Janez (Johann Baptist Josef Fabian Sebastian) that found viticulture in Styria left behind and transfered wine varieties of the Rhine vineyards to his Meranovo estate near Maribor. Great success made this the center of modern viticulture in Slovenian and Austrian Styria.
We had three stops scheduled. International group was first led to Dveri pax, wine shop and bar in Slavija office building. We tried two dry wines, Šipon from 2016 and Rhein Riesling from 2015. None of them made lasting impression, I would prefere them with food. But I know, it is dry that is trendy!
A bit of sunshine is simply not enough for nature to wake up. Anyway, Water Tower (Vodni stolp) welcomes visitors all year long, Slovenes and tourist alike like it outside.
Just few minutes away flows Drava river. There is a remarkable medieval building on the bank, called Vinoteka Vodni stolp (Water Tover Wine Shop), where first slovenian wine shop is situated. Small surprise awaited us, we got three samples: Šipon again, but from Puklavec wineyards, Sauvignon from Malečnik and house wine called Vodni stolp. While all wines that we tasted were straight, the last one was blended (Šipon, Sauvignon, Rhein Riesling). It didn’t win.
Last stop at Lent, again on the river bank was the most anticipated! There was the Old Vine house, a wine muzeum and also/maybe the best stocked wine shop in Slovenia. In front of house grows the Old Vine, by Guiness Book of Records acknowledged as the oldest noble Vine in the world, with proof of being more than 400 yers old. Žametna črnina (black velvet variety of grapevine) still brings grapes, which accounts for about 20 litres of wine yearly, put in artistically designed small bottles. No, we didn’t taste it, it only serves protocol (like presidential visits).
What did we taste at the Old Vine house? First sample was young wine (ranina, 2017) from Steyer, followed by Sauvignon blanc from 2017, produced by Kobal, dry and straight, smell and taste fuller than varieties we tasted before. But it was Muscat (rumeni muškat) from Senekovič later, half sweet wine of 2016 with great bouquet that really brought smiles to our faces. Nobody thought about what is en vogue (fresh and dry) or about the “long road” that we walked along until coming here, the museum guide had hard time answering our questions. This clearly was the winner, yes!
Chili and Chocolate Festival
Did I mention there was Chili & Chocolate Festival in Maribor last Saturday, too? Hard to believe these two ingredients go together well. But one can buy and taste some interesting, funny things like chocolate wafel with chili. I did. And didn’t feel the expected hot taste. “Complaining” about it the lady said my expectations could not be met because the wafels were made for children 😉
I just don’t want to look back and think “I could have eaten that!”
Anyway, street food as a niche product (be it on food trucks or stalls) is slowly catching ground. Few festivals throughout the year are held to promote this kind of food. For now people think of it more like attraction than something to be taken seriously.
Just few weeks ago the biggest tourism fair in Berlin, Germany closed its doors. ITB, World’s Leading Travel Trade Show was very important from sustainability view since this time a special day was dedicated to sustainable tourism. Tourism destinations that are active at dealing with climate change and contribute with awareness got acknowledged at the award ceremony. And yes, I am proud to say that among “Best of the Best” the award for best European sustainable destination went to Slovenia Green Destinations (Maribor is among 23 destinations that make this association).
It is already forgotten that Maribor was one of the most important industrial towns in former Yugoslavia. After year 1990 change of politics changed the economy perspective to the worse. But this is past. Nowadays people see less opportunities in big factories and more in personal involvement. Life is coming back mostly with sports, art and cuisine, all important also for tourism. Some “recent” facts:
Barbara Cochran (USA) won slalom at World Cup Golden Fox competition (on Pohorje hill just outside town) in 1970, Tamara McKinney also won slalom there in 1985, Lindsey Vonn was a winner of giant slalom in 2013, Mikaela Shiffrin won slalom in 2015, 2017 and 2018 (this lear, the competition was held under Golden Fox name in another Slovenian ski resort Kranjska gora).
This year few European championship in other sports will be held in Maribor, too. After all, Maribor was chosen as European city of sports in year 2018.
Maribor held title of “European Capital of Culture” in 2012. We expected more from it, nevertheless art exhibitions outside state galleries and open air musical concerts gained ground and will likely stay.
Last years attracted many foreigners. There are people from 160 different countries currently living in Maribor. Some of them started food businesses. Italian, english, vietnamese, chinese, serbian, greek, arabic restaurants brought much needed competitiveness.
And few enthusiastic (mostly NGO) organisations try hard with designing new tourism products, open food markets and food truck festivals. The latter don’t have tradition here, but people are slowly getting used to it.
Nowadays Maribor breaths with wide lungs. A town with university and youngsters is situated among the ski slopes of Pohorje mountain, wine growing hills and rural fields. Here “from farm to table” really means that – ordinary farmers’ market is working every day, ecological one twice a week, organic one every Friday. Educational and most tourism stakeholders claim to behave sustainable.
Far away from being overcrowded Maribor enjoys lazy mediterranean mentality. It takes just two hours by car to the Adriatic coast. People like to meet outside (taking coffe break outside even in winter). Yes, during business hours streets are full, but since the city center is closed for cars a tourist can enjoy time visiting museums, windowshopping or photography. And get pampered with food and drink.
Probably the most known touristic product in Maribor is the Old Vine, the oldest vine in the world. It is growing in front of the Old Vine House (Hiša stare trte) and proofed to be at least 400 years old. It still brings about 20 litres of wine every year, that is put in small bottles and presented to state visitors. One can not buy the wine, but harvesting festival (“trgatev Stare trte”) in early fall is open to public.
No, harvesting is not the only festival here. There are musical festivals, visual arts, poetry, children, beer festivals. People from Maribor are very outgoing, one doesn’t need much to take a stroll even when this means just coffee with friends. In open air, of course…
Zadnji mesec v letu je drugačen. Razlog ni le v kratkem dnevu (če je vreme slabo, ga lahko merimo v le par uicah) in nizkih temperaturah. Pozitivni občutki se porajajo zaradi treh družinskih praznikov (in državnega), šolskih počitnic in pa dogajanja. Ja, čas je kar napet – srečanja v takšni in drugačni obliki, prireditve za male in velike se vrstijo v količini, ki ji je nemogoče slediti.
Grajski trg je večerno prizorišče žive glasbe.
Škoda, da kostanjarji pridejo, ko mošta že zmanjkuje.
Skoraj deset let sem Mariborčan. Ne, to ne pomeni, da znam govoriti mariborsko, čeprav razumem (praktično) vse, navijam pa za vijolične! In rad imam mesto Maribor. Verjamem, da je to močno povezano z domovanjem, saj vse ni za občudovati. Gospodarstvo, ceste, mestno politiko in še nekatere takšne žalostne zadeve poskušam sproti spregledati. In če k temu pripomore še vreme (glej spodnjo sliko!), to sploh ni težko!
Silvestrsko opoldne, Lent, Maribor, 31. 12. 2017
Včasih težje, večkrat pa lažje se osredotočam na pozitivne strani bivanja v štajerski prestolnici. Ne, nisem noj, videl sem tudi druge kraje, a kompaktnost mariborskega starega, urbanega dela mesta ima še toliko potenciala. No, pa smo tam! Ne bom govoril o imenih, a veliko Mariborčanov potuje okrog in se navdušuje, zato sem se odločil narediti kratko primerjavo med decembrskim pouličnim dogajanjem v Mariboru in Ljubljani skozi okrašenost obeh mest.
Osrednja peš cona v obeh mestih je svetla tudi zvečer. Mariborski sceni sicer pomaga tudi ulična razsvetljava, ljubljanskih letečih objektov je za razsvetljavo peš cone dovolj. Pa v obeh mestih se sprehajalec izgubi v temo, ko zavije z glavne na drugo stransko cesto.
Javni prostor definirajo peščeve površine. Čeprav ne največja, sta v Mariboru in Ljubljani najpomembnejša Grajski in Prešernov trg. Ležita pač v samem križišču pešpoti. Grajski je namenjen aktivnemu druženju, Prešernov bolj pasivnemu opazovanju, .
Obe mesti se ponašata z zgodovino, obe tudi z gradom. Ah, na hribu Piramida nam je bila nekoč obljubljena vsaj silhueta gradu, ker resničnega že dolgo ni več, ljubljanski Grad pa je s svojo brežino izkoriščen kot čarobna kulisa mestnemu dogajanju.
Za mlade in stare je poskrbljeno tudi s fizičnega pogleda. Na mariborskem Trgu svobode je že tradicionalno postavljeno montažno drsališče, ki je zvečer premajhno za kaj več kot srečanje s prijatelji. Ljubljanski Kongresni trg ima nekajkrat več drsalnih površin, zato pa je tukaj drsanje tudi neprimerno dražje. Obratno razmerje je s smučanjem, Ljubljančani lahko smučajo v mestu, a tista krpa je več kot le nekajkrat manjša od našega (spodaj spet zelenega) Pohorja…
Najbolj razširjena aktivnost tega slovesnega časa pa je srečevanje, naj bo s prijatelji, znanci… Nekaterih ne vidiš celo leto, potem pa naenkrat… In če je takrat poskrbljeno za jedačo in pijačo (lahko tudi v obratnem vrstnem redu), se lahko vse zavleče v prijetno druženje. Tu Maribor ne izkorišča lege ob Dravi (razen v času festivala Lent konec junija), temveč je takšna dejavnost koncentrirana na Trgu Leona Štuklja, prizorišču tudi drugih decembrskih dogodkov. Obrežje Ljubljanice ne omogoča nekih velikih manifestacij, vendar je zaradi lokalov in manjših dogodkov polno ljudi v vseh sezonah.
Težko oziroma nemogoče je primerjati koncertno ponudbo obeh krajev, če obiščem enega od njih le za vikend. A prijatelji pravijo, da v Ljubljani nič ne zaostajajo za štajersko prestolnico. Verjamem, saj imamo dovolj kvalitetnih glasbenikov (ne glede na okus poslušalcev), ki znajo privabiti publiko.
Zaključek: Mesti v resnici ne moreta tekmovati, ozadje je preveč različno, vsako pa ponuja svoje posebnosti, zato se odpeljite zdoma in si oglejte “tekmeca”. Ljubljančani, pridite do mesta ob Dravi, za jesti in piti je poskrbljeno, pa še koncerti in drugi dogodki (Čarobni desember) so na dnevnem redu! Mariborčani, zapeljite se do mesta na Ljubljanici, tam vse silvestrske lučke gorijo in javne (ulične) razsvetljave sploh ne prižgejo.
PS: Zadnjič smo se dobili na kosilu v znani ljubljanski gostilni. Poleg nas je govorilo slovensko samo še osebje lokala. V Mariboru je drugače, domače 😉
Prireditev “Kmečki praznik v Svečini” je prišla kot naročena, da smo se v teh lepih septembrskih dneh zavedli narave in letnih časov. Odločili smo se, da gremo “V Svečino na vino!”
Zaradi svojih vin je vasica Svečina znana tudi v prestolnici, čeprav bolj redki vedo, kje natančno se nahaja. Vendar tisti, ki imajo radi čudovito naravo in zdravo hrano, s tem nimajo težav. Odpravijo se tja nekam na severovzhod Slovenije, kjer je blizu državne meje in nedaleč od srčka, enega turističnih simbolov slovenske kulturne krajine, omenjeni kraj! V res mali vasici pa prireditve ni bilo težko najti, saj se je današnji prvi dan praznika odvijal po celem naselju in še izven njega.
Dogajanju je bilo kar težko slediti. Pokušina Svečinskega piskra z ene od stojnic domačih dobrot je bila uspešna in okus pravzaprav odličen (če le odmislim “reciklirano” posodo, v kateri je bila hrana servirana).
Zbor vinskih kraljic nas je opomnil, da ne smemo pozabiti na pokušino sladkega mošta, špalir plesnih kraljic pa je poskrbel še za pašo za oči.
Da bi bilo obrobno dogajanje v retro stilu, je poskrbel tudi starinski vrtiljak. Ker sem se pred tem že najedel in napil, me niso pustili, da ga še jaz preizkusim.
Od gneče v osrčju Svečine se je vila kača obiskovalcev proti Svečinskemu gradu. V avli gradu so bile predstavljene trte, ki rodijo v teh krajih. Lege vinogradov v tem delu Slovenije so vrhunske, zato so takšna tudi vina. Tole spodaj je samo ozek izbor predstavljenih…
Ogled gradu je postregel še z drugimi razstavami. Eno od njih so pripravili domači umetniki Kungoški detli, razstavljena pa je tudi zasebna stalna zbirka Zakladi s podstrešja – stara stanovanjska oprema, hišni aparati in gospodinjski pripomočki.
Ko smo se vračali z gradu, je bilo v Svečini še več obiskovalcev. Dogajanje na vhuncu! A ni kaj, zaradi otrok se moramo odpraviti domov. Ja, če bi bili tu še dlje, bi nas morda zasrbele tudi pete.
Na svidenje, Slovenske gorice! Saj znamo priti tudi brez posebnega povabila ali praznika. Če ne gre drugače, pa na katerega od bolj ali manj znanih kmečkih turizmov…
PS: Malce sem pogrešal goste iz Francije. Tako so navdušeni nad Srcem v vinogradu, da njegovo fotografijo objavljajo celo v lastnih reklamnih gradivih, pa sploh ne vedo, da leži v Sloveniji in je v naravi še lepši kot fotošopan 😉
Ena od (številnih) prednosti naše domovine Slovenije je prav gotovo njena “majhnost”. Že v šoli smo se učili, da lahko isti dan plavaš v morju in smučaš v planinah. Vsa ta raznolikost je predvsem pomembna, kadar se gremo turiste. Kot večina naših izletov je bil tudi tokratni le enodneven, pa zato ni ponudil nič manj zanimivosti za oko in občutkov za dušo.
Solčavska panoramska cesta je izredno razgibana pot, ki s potekom po obrobju gore Olševa omogoča užitke za telo in dušo. Posamezne točke predstavljajo izhodišča za pohodništvo, pogledi na gorske vršace pa krepijo dušo (tudi tistim, ki jo prevozimo z avtomobilom).
Narava je tukaj lepa in kruta hkrati. Ko se dolga zima umakne, travniki hitijo s cvetenjem. Če preko največjega “živega” plazu v Sloveniji (Macesnikov plaz) ne bi postavili začasnega mostu, bi bili ti kraji praktično odrezani od sveta.
Solčavska panoramska cesta je v letu 2009 dobila naziv EDEN – “Evropska destinacija odličnosti” za področje trajnostnega turizma in varovanja narave. Verjamem, da je vredna tega. Pohod ali vožnja (ćeprav je klancev ogromno, pa sta ovinka samo dva – levi in desni) skozi tako lepo ohranjeno naravno okolje privabi obiskovalce z avtomobili, pa tudi motoriste in kolesarje. Ah, kje so moji kolesarski časi?
Ena prvih pomembnejših točk na Solčavski panoramski cesti je kmetija Macesnik, odkoder so čudoviti pogledi, še pomembnejša pa je dediščina vodnih naprav, ki so resničen tehnični spomenik. Voda je gnala stroje, ki jih je kmetova roka le težko: žage, mlatilnice, mline, kasneje tudi male hidroelektrarne.
Pravo križišče interesov predstavlja zaselek Podolševa okrog cerkve Svetega Duha. Kraj je odlično izhodišče za planinske pohode na okoliške vrhove Olševo (glavni vrh 1.929 m), Raduho (2.062 m) ali Peco (2.126 m). Verjetno pa je (vsaj turistom) najbolj zanimivo arheološko najdišče Potočka zijavka, leži na nadmorski višini 1.675m in je od zaselka oddaljeno dobro uro hoje. Ledenodobni lovci izpred 35.000 let so v jami pustili predvsem koščene konice in kamena orodja, kot posebnost pa štejejo piščali iz kosti jamskega medveda.
Pod cerkvico Svetega Duha stoji na nadmorski višini 1.235 metrov turistična kmetija Strevc – Selišnik. “Na Strevčovem” so znani po štrukljih in enolončnici, pa žlikrofih, štrudlju, savinjskem želodcu, siru ter čajih in gobah. Ker nismo bili najavljeni, je bila malica suha, a brez porcije odličnih skutinih štrukljev se nismo pustili odgnati 😉 Pogled izza mize na okoliške vrhove pa je vreden več kot hotelske zvezdice!
Za razglede pravzaprav ni važno, kako se obiskovalec tega odmaknjenega delčka sveta premika (peš, kolo, avtomobil), v vsakem primeru si je potrebno vzeti čas! Vsaka cezura v gozdovih, skozi katere je speljana cesta, pomeni okno na alpske vrhove, ki so konec maja marsikje še vedno lepo odeti v sneg. In čisto spodaj ležeča tako opevana ledeniška Logarska dolina se mi zdi z višine zaradi sijoče travnato zelene barve še toliko bolj veličastna.
Med naravne znamenitosti Solčavskega spada tudi mineralni izvir kisle vode blizu Kmetije Klemenšek. Čeprav je skrit pod cesto, je pot do njega urejena, zato smo vodo tudi poskusili. Vsi napori “popotovanja” skupaj z vodo tako posebnega okusa so bili zame preveč. K sreči smo kmalu našli novo panoramsko počivališče, ki sem ga jaz kljub razgledu izkoristil za počitek.
Izletniška kmetija “Na Klemenčem” je poleg fotografsko priznanega razgleda znana tudi po večkrat nagrajenih suhih Klemenčih mesninah, izdelanih iz svinjskega in govejega mesa živali, vzrejenih na njihovi domačiji. Menda obiskovalce navdušujejo tudi kruh, žlikrofi in štruklji. Prav lačni še nismo bili, gospodar pa rad vidi, da se gostje najavijo, zato smo obisk idilično urejene kmetije izpustili oziroma zapisali v načrt za drugič!
Sonce se je počasi spuščalo, ko smo se že skoraj zapeljali mimo domačije s takim razgledom. “Tule bi se pa z veseljem izključil iz vsakdanjega stresa” so mi pritrdili tudi vsi moji. Kaj naj, zavili smo na dvorišče. Pričakala nas je nasmejana gospodinja in naštela toliko dobrot, da smo prosili za ponovno predstavitev kulinarične ponudbe. Turistična kmetija Žibovt je znana predvsem po mlečnih izdelkih, za katere prejemajo priznanja na državni prireditvi “Dobrote slovenskih kmetij”. Čeprav spet nismo bili naročeni, smo dobili alpsko pito in jogurt s sadjem, povrhu pa še recept za pito. Bojim se, da bom kljub temu na pito doma še dolgo čakal, saj ga pri nas ni junaka, ki bi si upal konkurirati slastno mehki piti “Na Žibovčem.”
“Naporno potovanje” je bilo za nami, ko smo prispeli v dolino. Lej no, Solčavska panoramska pot se konča prav na začetku Logarske doline? Prepozni, da bi zavili še vanjo in obiskali slap Rinka, smo le preverili, če se škotsko govedo mirno pase po zelenem dnu doline, ter jo mahnili proti domu.
Tam daleč na vzhodu Slovenije ležijo med Pohorjem in Panonsko nižino vinogradniški griči, imenovani Slovenske gorice. To je tisti del Slovenije, kjer je v zadnjih dvajsetih letih nastalo največ malih občin. Saj niso skregane med sabo, še vedno sodelujejo predvsem na družbenem področju, a politično preoblikovanje jim je pospešilo razvoj lokalnih središč in komunalno urejanje. Eno takšnih središč je Jurovski Dol, občinsko središče občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah. Krasi ga v okviru projekta Ureditev vaškega jedra Jurovski Dol prenovljen trg. Na avtohtono ohranjeni podobi prenovljene ploščadi najbolj izstopa župnijska cerkev Sv. Jurija z osrednjo gotsko ladjo iz leta 1501 in stranskima baročnima kapelama ter ravnokar prenovljena ploščad z obnovljenimi stavbami na njej. Poleg cerkve stojijo na trgu še gostilna Špindler, župnišče, Slomškov dom in Kulturni dom, za cerkvijo pa leži s kamnitim obzidjem obdano pokopališče. Na Dnevih slovenskega turizma 2016 je bil Jurovski Dol s Hajnčevo potjo ocenjen kot drugo najlepše trško jedro v Sloveniji.
V okviru krajevnega praznika z naslovom Jurjevi dnevi poteka veliko dogodkov. Za sam kraj je verjetno najpomembnejša slavnostna proslava ob krajevnem prazniku, zaradi bogatega programa pa sem si jaz izbral obisk prireditve Izbor Jurjevega vina.
Za izbor Jurjevega vina je bil objavljen javni poziv s točno določenimi pogoji, ki jim mora ustrezati vino v konkurenci – od kvalitete vina do porekla in minimalne količine… Izbrano vino bo namreč služilo v protokolarne namene župana in Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah.
Ocenjevanja so se vsi lotili resno in zavzeto. Ocenjevali so župan, predstavniki občinskega sveta in občinske uprave, vinogradniki in enolog, vsi s ciljem – izbrati najbolj “všečno vino”. Kontrolirala sta jih točkovalna in nadzorna komisija. In jaz, s svojim fotoaparatom in svojim kozarcem 😉
Ocenjevanje pravzaprav ni tako enostavno. Kozarci z vzorci si sledijo, pri vsakem je potrebno oceniti barvo, bistrost, okus, harmonijo…
Končno pa sem tudi dojel, da je tisti vrček pred ocenjevalcem za izlivanje vina po ocenjevanju in ne za nalivanje v kozarec.
Prva runda je bilo točkovalna, vsak vzorec je dobil določeno število točk. Iz njega bi se morali trije z najvišjo oceno uvrstiti v nadaljevanje. Zaradi izenačenosti so šli dalje štirje. Ocenjevalci pa so tokrat vzorce ocenili enkrat z leve proti desni, drugič z desne proti levi. Nikdar ne bi verjel, da so lahko ocene tako odvisne od vrstnega repa pokušanja!
Videlo se je, da sem amater in začetnik. Vse je šlo prehitro… Dvigniti kozarec proti svetlobi, preveriti barvo, narediti požirek, oceno zapisati, nabosti košček kruha in sira, napraviti požirek vode – hej, kaj nisi prišel s fotoaparatom, kaj ne boš nič slikal? Saj pa ja nimam deset rok.
Finale! Absolutna koncentracija! Dva vzorca, najprej levi, potem desni, potem kruh in sir, pa potem desni, pa spet levi. Joj, jaz bi rabil vsakega po kozarec ali dva, da bi se lažje odločil… Komisija pa z našimi ocenami ni imela težkega dela, čeprav so bile številke že slabše berljive?
Predsednik komisije je po preveritvi objavil rezultate. Tokrat je zmagal rumeni muškat vinogradništva Križovnik, zato si je vinogradnica “zaslužila” fotografijo z županom. Zakaj “tokrat”? Zmagovalna vina se menjajo, lanski zmagovalec letos ni smel več kandidirati…
Prijeten dogodek me je opomnil, da se tudi v Slovenskih goricah skrivajo zanimivosti tako na področju narave in kulture kot kulinarike. Ponovno moram priti, najprej zaradi ogleda cerkve, za katerega tokrat ni bilo časa, potem pa tudi za obisk katerega od vinogradnikov. In seveda kmetije Križovnik! Njihovo vino se pri nas doma ne bo uspelo pokvariti od starosti!
Mislim, da ima kolega Aleš “zveze”, saj je dobro obveščen in me je obiskal z idejo, da greva na pivo na drugi konec mesta, k Porscheju v Košakih. Ker sem vljuden, sem seveda privolil. Da gre istočasno za pivo in klobasice, je seveda čisto postranska zadeva.
Na tak dogodek je potrebno iti z dobro voljo in pametno glavo. To lahko dokažemo z uporabo javnega prevoza. No, tale hlapon je sicer čakal na mariborski železniški postaji, a se ni premaknil. Mestni avtobus zadaj pa naju je že čakal. Prihod v Melje pa je pomenil šok – kolikor avtov, toliko ljudi ne bo pilo? Težko verjamem, saj so imela vozila v glavnem domače registracije.
Mengeška godba je poskrbela za glasen in nedvoumen začetek večera, Gorenjci pa so končno videli, kako to počnemo Štajerci v jesenskem času (in ostalih časih leta).
Težko se je bilo prebijati skozi gnečo, a zvrhano založen pult je ponujal tekočo nagrado prijetno rumene barve.
Včasih mi kdo reče, da preveč govorim. Priznam, povezovalcu prireditve Bojanu Emeršiču ne sežem do kolen. Od kje jih jemlje?
Vrhunec večera je bilo odkritje novega Amaroka (na zgornjih fotografijah še pod pregrinjalom). Klik na spodnjo sliko pa te poveže do uradnega razkritja…
Direktor Porscheja Maribor je povedal, da je tukaj s svojimi sodelavci. Če je s tem mislil tudi na sodelavke in so to simpatične gospodične s spodnjih sličic, si grem takoj kupit Fauveja. Tako bom tudi jaz postal njihova stranka. Prav radoveden sem, kako znajo vrteti šraufencigerje 😉
Čas za ples, preste in pivo. Da se ni videlo, koliko ga kdo nese, pa je organizator obiskovalce občasno pustil v temi 😉
Točiti pivo v superce je bila pametna poteza. Ne bojiš se, da ga bo hitro zmanjkalo. Ko pa prideš domov, na vprašanje žene “Koliko si jih zvrnil?” mirno odgovoriš “Par!”
Konec dober, vse dobro. Hrana in pijača nista pustili posledic, domov smo prišli še isto noč.
Organizatorju pa dva nasveta: 1. Je tako težko poklicati na mestni potniški promet in poskrbeti, da na tak dan na relaciji center – Porsche neprekinjeno vozi avtobus? Na prvi pogled je bilo v dvorani nekaj tisoč ljudi, pred ograjo pa stotine avtomobilov. Le kako so (se) vsi pripeljali domov? Ena literca je za večino dovolj, da napihajo… 2. Kot arhitekt sem opazil, da imate z opremo toaletnih prostorov manj izkušenj kot pa z avtomobili. Pustite plastične zabojnike ženskam, moškim pa (po vzoru s tujih avtocest) postavite 20 metrsko pločevinasto tablo z direktnim odtokom v kanalizacijo. Drugi dan je potrebno le počistiti in pospraviti tablo, ne pa razkuževati dvorišča…
“Tuli z volkovi!” Kako res je to v mojem primeru! Kot “pravi” Mariborčan navijam za NK Maribor in hodim na Lent na trgatev Stare trte. Tudi danes smo imeli ta praznik, pa naj povem, kaj je novega…
Neverjetno, kako se trta vsako leto znova razraste, pa je je vendar en sam star štrcelj, če prideš pozimi do hiše, ob kateri raste. Tale 400-letnica je trdoživa kot kopriva, le veliko več nam ponuja!
Že leta prihajajo trgači iz sosednje vasi, da strokovno opravijo to praznično delo.
Da pridejo do zrelih grozdov, ki se šopirijo pod okni v prvem nadstropju, si trgači pomagajo z lestvami. Vedno jih je hecno gledati, ko se zibljejo na prečkah, ampak s škarjami so pa res spretni.
Čeprav raste Stara trta v mestnem središču, so za čas zorenja grozdnih jagod postavili klopotec. Mislim, da je tukaj trti nevarnejša mularija kot pa škorci. A na tak praznični dan so vsi prijazni drug z drugim, še tale lojtrnik je smel pripeljati tja, koder normalno avtomobilisti bentijo nad pešci.
Breg na Lentu so pravzaprav za svojega vzeli labodi, ki se očitajoče šopirijo, ča želiš občudovati reko Dravo brez nekaj koščkov kruha zanje. Ob vsej množici obiskovalcev se niso upali priti iz vode, malo so pogledovali na breg, potem pa užaljeno odplavali. Danes pač ni njihov dan.
Jasno, da so ob takem dogodku postavljene tudi stojnice. Z vinom, sadjem, kar pač ponuja jesen, in hrano, kot jo znajo pripraviti le pridne (ženske) roke. Navkljub polnemu loncu zelja in klobas pa so tokrat poglede ukradle gibanice – tale na levi je prleška iz kvašenega testa, ona desna pa je iz Slovenskih goric in vlečenega testa. Katera je boljša? Danes desna 😉
