Solčavska panoramska cesta

Ena od (številnih) prednosti naše domovine Slovenije je prav gotovo njena “majhnost”. Že v šoli smo se učili, da lahko isti dan plavaš v morju in smučaš v planinah. Vsa ta raznolikost je predvsem pomembna, kadar se gremo turiste. Kot večina naših izletov je bil tudi tokratni le enodneven, pa zato ni ponudil nič manj zanimivosti za oko in občutkov za dušo.

Solčavska panoramska cesta je izredno razgibana pot, ki s potekom po obrobju gore Olševa omogoča užitke za telo in dušo. Posamezne točke predstavljajo izhodišča za pohodništvo, pogledi na gorske vršace pa krepijo dušo (tudi tistim, ki jo prevozimo z avtomobilom). 

Narava je tukaj lepa in kruta hkrati. Ko se dolga zima umakne, travniki hitijo s cvetenjem. Če preko največjega “živega” plazu v Sloveniji (Macesnikov plaz) ne bi postavili začasnega mostu, bi bili ti kraji praktično odrezani od sveta.

Solčavska panoramska cesta je v letu 2009 dobila naziv EDEN – “Evropska destinacija odličnosti” za področje trajnostnega turizma in varovanja narave. Verjamem, da je vredna tega. Pohod ali vožnja (ćeprav je klancev ogromno, pa sta ovinka samo dva – levi in desni) skozi tako lepo ohranjeno naravno okolje privabi obiskovalce z avtomobili, pa tudi motoriste in kolesarje. Ah, kje so moji kolesarski časi?

Vse pomembnejše točke na poti so opremljene s pojasnjevalnimi tablami, nekatera počivališča s klopmi, tako da je popotniku prihranjeno iskanje in ohranjen samo užitek. Posamezne postaje čuva zmaj Lintver, ogleda vredne točke pa pojasnjuje pastirček Krištof.

Ena prvih pomembnejših točk na Solčavski panoramski cesti je kmetija Macesnik, odkoder so čudoviti pogledi, še pomembnejša pa je dediščina vodnih naprav, ki so resničen tehnični spomenik. Voda je gnala stroje, ki jih je kmetova roka le težko: žage, mlatilnice, mline, kasneje tudi male hidroelektrarne.

Pravo križišče interesov predstavlja zaselek Podolševa okrog cerkve Svetega Duha. Kraj je odlično izhodišče za planinske pohode na okoliške vrhove Olševo (glavni vrh 1.929 m), Raduho (2.062 m) ali Peco (2.126 m). Verjetno pa je (vsaj turistom) najbolj zanimivo arheološko najdišče Potočka zijavka, leži na nadmorski višini 1.675m in je od zaselka oddaljeno dobro uro hoje. Ledenodobni lovci izpred 35.000 let so v jami pustili predvsem koščene konice in kamena orodja, kot posebnost pa štejejo piščali iz kosti jamskega medveda.

Pod cerkvico Svetega Duha stoji na nadmorski višini 1.235 metrov turistična kmetija Strevc – Selišnik. “Na Strevčovem” so znani po štrukljih in enolončnici, pa žlikrofih, štrudlju, savinjskem želodcu, siru ter čajih in gobah. Ker nismo bili najavljeni, je bila malica suha, a brez porcije odličnih skutinih štrukljev se nismo pustili odgnati 😉
Pogled izza mize na okoliške vrhove pa je vreden več kot hotelske zvezdice!

Za razglede pravzaprav ni važno, kako se obiskovalec tega odmaknjenega delčka sveta premika (peš, kolo, avtomobil), v vsakem primeru si je potrebno vzeti čas! Vsaka cezura v gozdovih, skozi katere je speljana cesta, pomeni okno na alpske vrhove, ki so konec maja marsikje še vedno lepo odeti v sneg. In čisto spodaj ležeča tako opevana ledeniška Logarska dolina se mi zdi z višine zaradi sijoče travnato zelene barve še toliko bolj veličastna.

Med naravne znamenitosti Solčavskega spada tudi mineralni izvir kisle vode blizu Kmetije Klemenšek. Čeprav je skrit pod cesto, je pot do njega urejena, zato smo vodo tudi poskusili. Vsi napori “popotovanja” skupaj z vodo tako posebnega okusa so bili zame preveč. K sreči smo kmalu našli novo panoramsko počivališče, ki sem ga jaz kljub razgledu izkoristil za počitek.

Izletniška kmetija “Na Klemenčem” je poleg fotografsko priznanega razgleda znana tudi po večkrat nagrajenih suhih Klemenčih mesninah, izdelanih iz svinjskega in govejega mesa živali, vzrejenih na njihovi domačiji. Menda obiskovalce navdušujejo tudi kruh, žlikrofi in štruklji. Prav lačni še nismo bili, gospodar pa rad vidi, da se gostje najavijo, zato smo obisk idilično urejene kmetije izpustili oziroma zapisali v načrt za drugič!

Sonce se je počasi spuščalo, ko smo se že skoraj zapeljali mimo domačije s takim razgledom. “Tule bi se pa z veseljem izključil iz vsakdanjega stresa” so mi pritrdili tudi vsi moji. Kaj naj, zavili smo na dvorišče. Pričakala nas je nasmejana gospodinja in naštela toliko dobrot, da smo prosili za ponovno predstavitev kulinarične ponudbe. Turistična kmetija Žibovt je znana predvsem po mlečnih izdelkih, za katere prejemajo priznanja na državni prireditvi “Dobrote slovenskih kmetij”. Čeprav spet nismo bili naročeni, smo dobili alpsko pito in jogurt s sadjem, povrhu pa še recept za pito. Bojim se, da bom kljub temu na pito doma še dolgo čakal, saj ga pri nas ni junaka, ki bi si upal konkurirati slastno mehki piti “Na Žibovčem.”

“Naporno potovanje” je bilo za nami, ko smo prispeli v dolino. Lej no, Solčavska panoramska pot se konča prav na začetku Logarske doline? Prepozni, da bi zavili še vanjo in obiskali slap Rinka, smo le preverili, če se škotsko govedo mirno pase po zelenem dnu doline, ter jo mahnili proti domu.

Dodatne informacije:
Pred odhodom na pot smo preverili spletno stran Solčavske panoramske ceste

Fotografije: ©2017 Olesya Kirn & ©2017 Rasto Kirn