Dolgo smo se pripravljali, saj za nas 1.700 m.n.v. kar nekaj pomeni. Prejšnji vikend je bilo napovedano slabo vreme, pa sem si kar malo oddahnil, ker mi ni bilo treba razmišljati o izletu. Tokrat izgovora ni bilo – cela Slovenija v soncu, torej gremo!
Času primerno sem si zapisal pot v GPS že doma, da ne bo presenečenj na poti. Verjetno tehnike ne obvladam najbolje, saj sem kljub navigatorju med gozdnimi cestami iskal bolj zvožene poti in ne upošteval prijaznega glasu, ki me je včasih poskušal speljati preko travnikov 😉 K sreči smo srečali domače gozdarje, ki so nam potrdili, da še nismo čisto izgubljeni, in tako smo pripeljali do izhodišča “pri rampi”.
Kako smo se peš zakadili v klanec! Na prvem ovinku smo bili že potrebni malice, drugega ovinka pa ni več bilo, ker je šla pot skoraj naravnost. Tako smo se odločili za razvajanje na vrhu, pri Koči na Uršlji gori. Hm, samo krožniček goveje juhice ni ravno razvajanje. Če primerjam s ponudbo hrane in pijače le nekaj kilometrov vzhodneje na Pohorju, smo bili tu zelo revno postreženi. Torej gremo drugič do kakšnega jezera na Pohorju?
V celoti gledano pa je bil izlet uspeh. Nadihali smo se svežega zraka, z višine nagledali širše Štajerske in Koroške, Kristijan in njegova mamica pa sta prišla peš tudi nazaj do avta in sta še danes živa…
Dodaj odgovor