Dva tedna pred začetkom ture sem na Bledu poslušal simpozij Prostor pod pritiskom. Na Dnevu arhitektov so govorili o preturizmu, o krajih, ki jih lasten uspeh počasi duši, in o tem, da prostor ni kulisa turizma, ampak njegov omejeni temeljni kapital (več v zapisu Dan arhitektov 2026: Bled, dež in prostor pod pritiskom). Ob koncu oktobra sem imel priložnost, da del teh misli preizkusim na terenu. Seveda v precej manjšem merilu.
Preturizem na Štajerskem? Ne ravno. Gneče na postajah naše Taste of Place Study Tour nismo srečali, parkirišča nismo iskali, na vhodu nas ni nihče preštel. Smo pa redno zamujali, ker nas gostitelji niso pustili od mize. Če je Bled primer prostora pod pritiskom, je bila naša pot po kmetijah, zidanicah in gostilnah primer prostora, ki ima še veliko ponuditi in ga obiskovalci šele odkrivajo. Tudi Slovenska turistična organizacija letos ugotavlja, da obisk raste neenakomerno: v Julijskih Alpah se pritisk v konicah povečuje, drugod ostaja precej neizkoriščenih možnosti.

Prav to je bila ena glavnih ugotovitev tistih petih dni. Majhna skupina, pozna jesen in podeželje, ki ima poleg Srčka, ene najbolj znanih slovenskih panoram, še veliko manj znanih kotičkov. Za turistično statistiko morda ne najbolj obetavna kombinacija, za študijsko turo pa skoraj idealna. Gostitelji so si za nas vzeli čas, mi pa smo lahko spraševali, poslušali in pokušali brez naglice. Ko so udeleženci za vrhunec dneva razglasili kavo pri baristu v Brew Pubu, ne pa kosila ali degustacije, sem vedel, da se okus kraja ne meri v zvezdicah.
Hkrati sem se ves čas spraševal, kako dolgo bo tako. Vse, kar smo doživeli, stoji na ljudeh in na prostoru: na družinah, ki kmetijo, gostilno ali klet prenašajo iz roda v rod, in na krajini, ki jo s svojim delom vzdržujejo. Če bi na isto domačijo vsak dan pripeljali dva avtobusa, bi gibanico morda še spekli, pogovora ob njej pa ne bi bilo več. Nosilna zmogljivost tu ni številka v strokovni podlagi, ampak velikost mize v kuhinji.

Kaj so si iz teh dni odnesli gostje? Gibanico. To ni šala: ko smo jih vprašali, katera jed je res značilna za ta del Slovenije in ne splošno srednjeevropska, so jo navedli vsi. Največjo vrednost so pripisali obiskom, kjer so lahko sedli za mizo z gostitelji: pri Firbasovih, Kaplovih, pri Danici in Pri Baronu. Carolyn Banfalvi iz Taste Hungary je okus kraja strnila v stavek »sveža lokalna hrana, postrežena z ljubeznijo in velikodušnostjo«. Kyle Carter iz Curata Travel pa je zapisala opažanje, ki bi ga lahko podpisal vsak prostorski načrtovalec: ceste do teh krajev so pretesne za karkoli večjega od kombija. Ona je to navedla kot slabost, jaz bi to sprejel kot varovalko. Pošteni so bili tudi pri kritiki: program je bil prenatrpan, mestni sprehodi bi bili lahko bolj kulinarični, skupina pa nekoliko večja.
Zato mi je bilo blizu, kar so na Bledu povedali o upravljanju. Turizem na podeželju ne potrebuje predvsem več obiskovalcev, ampak prave obiskovalce, ob pravem času in v pravem številu. Potrebuje ponudnike, ki se med seboj povezujejo, da gost ostane dlje kot eno popoldne. In potrebuje prevoz, s katerim gost od vasi do vasi potuje kot potnik, ne kot voznik. Pri toliko degustacijah to ni le stvar udobja. Predvsem pa potrebuje prostor, ki ga načrtujemo skupaj z ljudmi, ki v njem živijo in delajo.
S ture odnašam prepričanje, da je kulinarična dediščina eden najbolj trajnostnih razlogov za obisk. Ne potrebuje novih stavb, ampak ohranjene kmetije, žive vasi in ljudi, ki znajo s srcem ponuditi, kar pridelajo. Naša naloga, naloga načrtovalcev, turističnih organizacij in občin, je, da jim to omogočimo, preden bo treba na vhodu preštevati obiskovalce.
Bled nam je pokazal, kaj se zgodi, ko prostor zaostane za uspehom. Štajerska s Slovenskimi goricami, Prlekijo in Pohorjem nam je pokazala priložnost, dokler je še čas. Vredno jo je izkoristiti pametno. In s skupnimi močmi.
Na koncu še zahvala. Vsem gostiteljem, ki so nam odprli vrata, kuhinje in kleti, od Klobasarne in JAZ-a v Ljubljani do Firbasovih, Kaplovih, Danice in Pri Baronu na Štajerskem. Vodnikoma Barbari in Gregorju, Marpromovemu vozniku Albinu in WFTA za zaupanje. Predvsem pa Carolyn, Johnu, Kyle in Eriku, ki so z vprašanji, potrpežljivostjo in apetitom turo naredili zares študijsko. Najlepša zahvala bo, če se kmalu vrnete. Takrat s svojimi gosti.
Dodaj odgovor