Dan, namenjen turističnim kmetijam, smo spet začeli v mestu. Z Barbaro Izlakar smo tokrat opravili bolj turistično naravnan sprehod po Mariboru. Njena zaloga zgodb se čez noč očitno ni prav nič zmanjšala. Sam pa sem mednje vrinil še prikaz turškega napada na mestna vrata. Zadeva res še ne deluje povsem »v nulo«. Ker sem jo pokazal na majhnem zaslonu telefona, sem se odločil, da je bil to tudi glavni razlog za izostanek aplavza.

Prva kmečka postaja je bila Domačija Firbas v Cogetincih pri Cerkvenjaku. Bojan Firbas ne zna iz svoje kože, kar je za gosta odlična novica. Popeljal nas je po domačiji, nas zapeljal s traktorjem in nam predstavil živali. Ko smo sedli k pokušini domačih dobrot, smo imeli za sabo že precej boljši občutek, od kod vse to prihaja.
Ob hrani nam je pojasnil še, kako se na takšni kmetiji gospodari. Za gosta je vožnja s traktorjem doživetje. Za gospodarja je traktor predvsem delovni stroj, tako kot so živali in domačija vsakodnevna skrb. Bojan zna oboje povezati tako, da se nekaj naučiš, vmes pa skoraj pozabiš pogledati na uro. Mi smo nanjo očitno pozabili dovolj dolgo, da smo na Ptuj prispeli s krepko zamudo.


Na srečo nam je mladi vodnik Gregor Valentan zamudo oprostil in nas popeljal skozi osrednji del Ptuja. Za vzpon na grad niso bili vsi enako navdušeni, zato smo razgled tokrat izpustili. Mesto se nam je moralo predstaviti s tiste višine, na kateri smo bili pripravljeni hoditi.
Potem smo se odpeljali na Špičnik, k Dreisiebnerjevim. Oziroma k Srčku, kot temu koščku Slovenije pravi velik del obiskovalcev. Cesta v obliki srca je še vedno tam, obdana z vinogradi. Trgatev je bila že za nami, a jesensko listje je poskrbelo, da prizoru ni prav nič manjkalo. Bližnji vinogradi in oddaljeni gozdovi so bili dovolj dober razlog za postanek, tudi če ne bi bilo nobenega kozarca.

Pa so kozarci seveda bili. Poskusili smo štiri vrste vina in penino, zraven pa še hladen narezek. Nato smo si ogledali približno tristo let staro klet, ki se vije pod domačijo. Takšen prostor človeka hitro potegne vase. Pri nas očitno tudi časovno, saj smo si pridelali še naslednjo zamudo.


Še danes sem hvaležen, da so nas pri Vreznerjevih v Ciringi tako prijazno sprejeli. Večerja je bila izvrstna: domača juha, divjačinski zrezki, cmoki in zavitki, poleg pa domače vino. Po vseh pokušanjih tega dne bi človek pričakoval, da bomo za mizo že precej zadržani. Pa se ob dobri domači večerji vedno najde nekaj dodatne volje.


Ob vinu smo bili spet pri šiponu. Zame je bil tisti večer vsekakor »si bon«, ne glede na to, kako se je ime v resnici prijelo. Predvsem pa se je čez dan znova pokazalo, kako dobro znajo pri nas pripraviti in s srcem ponuditi. Pri Firbasovih, Dreisiebnerjevih, Vreznerjevih in še marsikje. Z urnikom se to gostoljubje sicer ne razume najbolje. Za mizo pa smo se razumeli odlično.
Domačija Firbas
Cogetinci 60, 2236 Cerkvenjak
https://www.firbas.com
Turistična kmetija Dreisiebner
Špičnik 1, 2201 Zgornja Kungota
https://dreisiebner.si
Turistična kmetija Vrezner
Ciringa 24, 2201 Zgornja Kungota
https://vino-vrezner.si
Dodaj odgovor