Deževen petek na Bledu se morda ne sliši kot idealen dan za arhitekturni praznik. Toda moker nisem bil, z dežnikom se je še vedno dalo sprehajati, jezero pa je tudi brez razgledniške modrine ostalo dovolj fotogenično. Bled pač zna biti Bled v vsakem vremenu.
Razstava Slovenska arhitektura in prostor 2026 na Jezerski promenadi pod Festivalno dvorano je kljub dežnim kapljam vsaj med odprtjem pritegnila lepo število obiskovalcev. Blejski župan Anton Mežan nam je ob tem natresel še nekaj podatkov o obsegu blejskega turizma. Bled je prisrčno majhen kraj, »ima pa vse, kar imajo veliki« - pri tem mislim predvsem na promet (peš in motorni, včasih kar oba na istem prostoru).
Preturizem ali slabo upravljanje prostora?
Osrednji simpozij Prostor pod pritiskom je bil posvečen preturizmu. Tema mi je bila pisana na kožo, saj moje delo prostorskega načrtovalca vse bolj zajema tudi vsebine turizma.
Dva sklopa predavanj sta povezala teorijo, upravljanje turističnih tokov in konkretne projekte. Razprava se je z Bleda razširila na Ljubljano, Julijske Alpe, Hvar in vse do italijanskih Dolomitov. Pri tem mi je ostala predvsem misel, da je preturizem poleg prevelikega števila obiskovalcev pogosto posledica odsotnosti načrtovanja in predvsem upravljanja.
To je pomembna razlika. Če je problem zgolj v številu ljudi, lahko samo tarnamo nad množicami. Če pa je problem tudi v načinu organizacije prostora, prometa, nastanitev in obiskovanja, imamo na voljo orodja, s katerimi lahko kaj spremenimo.
Prostor ni kulisa turistične ponudbe
Jelka Hudoklin je zelo jasno opozorila, da prostor in krajina nista kulisa turizma, ampak njegov omejeni temeljni kapital. Turistična strategija brez prostorske presoje je zato nepopolna, pa če vsebuje še tako lepe fotografije, slogane in grafe rasti.
To je ena tistih ugotovitev, ki jih gospodarski in turistični delavci ne slišijo vedno radi. Prostorske analize, strokovne podlage, preverjanje nosilne zmogljivosti in pravočasno vključevanje arhitektov, krajinarjev ter služb za varstvo narave in kulturne dediščine namreč nekaj stanejo. Toda napačno umeščen ali prevelik projekt stane še precej več (le da račun pogosto pride pozneje in ga ne plača nujno vlagatelj).
Vse, kar imamo in počnemo, se dogaja v prostoru. Tudi turistična ponudba, ki jo oglašujemo kot pristno, lokalno ali trajnostno, mora nekje stati, biti dostopna, oskrbovana in vpeta v vsakdanje življenje domačinov.
Merjenje še ni upravljanje
V Dolomitih, je povedala Mara Nemela iz Fundacije Dolomiti Unesco, turistične tokove spremljajo tudi s podatki mobilnih omrežij. Tako vedo, koliko ljudi pride, od kod prihajajo, koliko časa ostanejo in kako se razporejajo. Ljubljana, ki jo je predstavila Petra Stušek iz Turizma Ljubljana, obiskovalce z informacijami, programi in podobami usmerja iz najbolj obremenjenega središča v druge dele mesta in regije.
Toda podatki sami še ne rešijo ničesar. Nosilna zmogljivost prostora dobi smisel šele, ko obstajajo upravljavec, dogovorjeni ukrepi in možnost njihovega izvajanja. Pri Tolminskih koritih in Vintgarju to pomeni rezervacije, omejeno število obiskovalcev, urejene vstope ter preusmerjanje avtomobilov na primernejša mesta. Arhitektura je tu del sistema, ki obisk dejansko usmerja.
Zanimiva se mi je zdela primerjava Mare Nemela med »strojno« in »programsko« opremo turistične destinacije. Prvo sestavljajo prostor, infrastruktura in stavbe, drugo pa upravljanje, mobilnost, trženje, rezervacije in komuniciranje. Prva se spreminja počasi, druga zelo hitro. Če nista povezani, lahko uspešno oglaševanje v nekaj sezonah prehiti prostor, ki naj bi ta uspeh prenesel.
Od prostora proti turizmu - in nazaj
Moja širitev v turistične vode torej ni odmik od prostorskega načrtovanja. Prej nasprotno: turizem mi daje novo področje, na katerem lahko prostorsko znanje postane uporabno že pri oblikovanju zamisli, veliko prej, preden je treba zanjo poiskati parcelo in pridobiti dovoljenja.
Najboljši turistični projekti se ne začnejo z vprašanjem, koliko novih obiskovalcev lahko privabimo. Začnejo se z vprašanji, kaj je v prostoru vredno ohraniti, kaj potrebuje lokalna skupnost, koliko obremenitve kraj prenese in kako lahko obisk prispeva k življenju kraja tudi zunaj glavne sezone.
To zahteva pravočasno vključevanje načrtovalcev, arhitektov, krajinarjev, naravovarstvenikov in drugih strok. Ne kot ljudi, ki na koncu postavljajo ovire, ampak kot sodelavce pri zasnovi projekta. Da, nekaj stanejo. Enako kot statik, kanalizacija in parkirišče. Le da se na njihove učinke pogosto spomnimo šele, ko jih ni.
Sklepna razprava ni ponudila preprostega recepta. Ga verjetno tudi ni. Pokazala pa je, da stroka v kritičnih primerih ne sme le lepše oblikovati posledic slabih odločitev. Včasih mora projekt spremeniti, postaviti mejo ali celo reči ne.
Dež je do večera vztrajal. Bled prav tako. Vprašanje pa ostaja, koliko turističnega uspeha še lahko naložimo majhnemu kraju, preden začne ta izgubljati prav tisto, zaradi česar vsi prihajamo vanj.
Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS)
https://zaps.si/dan-arhitektov/
Dodaj odgovor