Vsekakor so “gorski cilji” hit poletne sezone vsaj tako kot morje. Nič čudnega – nižje temperature, svež zrak, pa več aktivnosti kot poležavanje na plaži. Radi imamo morje, komaj ga čakamo, a tisto bo enkrat dovolj, v hribe pa raje večkrat. In za prvi letošnji poletni planinski izlet si je žena izbrala Lovrenška jezera. Jaz bi si raje izbral obisk kakšnega kmečkega turizma in spoznavanje domače kulinarike, a moji še niso bili na Lovrenških in sem se vdal.
Rogla ni daleč od Maribora, urica z avtom. Dovolj znana nam je, da vemo – naravnost razgledni stolp in Pesek, desno pa sankališče. Levo in na pol nazaj, kamor vodijo kažipoti za jezera, pa še nismo zavili. Tabla pravi “dve uri” in podvomil sem v naše zmogljivosti. Pa je na drugi čez petnajst minut pisalo “uro in četrt”. Super, še par korakov, pa bomo tam, sem se potolažil. “Malo morje!” Hvala bogu, da se pokrajina in rastje spreminjata. Ni bilo dolgčas, le jaz sem bil vedno bolj tiho.
Slovenija je majhna država (velikosti Izraela ali Toskane), pa tudi njeni naravni zakladi so (površinsko) majhni. Moji so bili kar malo razočarani, ko smo obšli vsa jezerca, našli nobene žabe in samo eno račko, pa še sendviči iz nahrbtnika so bili zmečkani. Pa sem jim malo obrazložil pomen teh močvirnih jezer na vrhu Pohorja.
Lovrenška jezera so skupina majhnih jezer na visokem šotnem barju, ki je nastalo pred 8000 leti. So ekološko pomemben rezervat z redkimi rastlinami, kot je mesojeda rosika, in živalmi, kot so metulji in kačji pastirji. Dostopna so peš z Rogle (teoretično poldrugo uro hoje), lesene brvi in razgledni stolp pa nudijo čudovit stik z naravo. Po ljudskem izročilu v jezerih živi povodni mož Jezernik, kar kraju dodaja čar.
Vsa ta razlaga vseeno ni kaj dosti pomagala, pot nazaj se je bolj vlekla, ker ni bilo več sile radovednosti. Kako rešiti situacijo? Zaradi mojih izkušenj mi ni bilo treba dolgo razmišljati. Zapeljal sem jih do koče na Pesku, saj vem, da imajo tam dobro gobovo juho z ajdovimi žganci in ocvirki, pa še palačinke. Konec dober, vse dobro!
Dodaj odgovor