Kategorija: prostor & arhitektura

Sedaj pa že rahlo zamujamo, z deli smo že v rezervnem terminu. Nismo se zmenili za penale – kako obrtnika prepričati, da pospeši? Saj se dogaja, samo mesec gre prehitro naokoli! Trenutno se največ dela na elektriki.

So tele doze zares dobro vzidane? In vtičnice niso stisnjene ena ob drugo, koliko bo uspel skriti pokrovček?

Opozorili so me, naj preverim situacijo v otroški sobi. Hura, luknje v zidu pod stropom ni več! Zazidali so jo, pa prekrili še s ploščo, da bodo lažje zagladili. Torej mi otroka ne morejo ukrasti!

Kdo ugane, čemu je namenjen ta prostor? Najprej so prestavljali elektriko, potem je bilo treba prestaviti tudi vodo, nato smo si izbrali drugo kuhinjo in je bilo treba vodo in odtok še enkrat prestaviti, po natančni postavitvi kuhinjskih elementov na papirju pa sta bila vodovodni priključek in odtok prestavljena še tretjič. Upam, da bo zid obstal, čeprav je preluknjan kot švicarski sir 😉

Bil sem prepozen, da bi se pogovoril z izvajalcem. Pa nič zato, spet se premika. Tudi stropov so se lotili, v kopalnici in na stranišču so stropi zakitani (kolikor se lahko brez luči vidi), stene bodo rabile še dodelavo.

Na vodovod je montiran nov števec. Dobro, da to vem, ker ni zaščiten in že sedaj zgleda staro 🙁

Pa otroška soba – ob prestavitvi elektro oziroma razdelilne omarice iz zunanjega hodnika v notranji so morali predreti dve steni. Dobesedno predreti, saj je v zidu ostala Postojnska jama. Če tega ne bi zaprli, mi lahko ponoči odnesejo otroka iz zaklenjenega stanovanja skozi zid!

Obisk gradbišča me je prijetno presenetil. Predstavili so mi novega električarja. Saj ga ne morem ocenjevati, če ga prvič vidim, a elektro omarica je v zidu in polna kablov. Nekaj jih še visi ven, a saj so zato klešče, da odstrižemo odvečno 😉

Pogled na vrvenje na gradbišču je bil dovolj velika spodbuda za nadaljnja razmišljanja (beri: obisk trgovine s pohištvom!). “Bi bil lahko tole pravi vzorec za spalnico?” je že razmišljala žena…

Končno smo tako daleč, da bo tudi mojo družino začelo bolj zanimati! Zadnjič sem namreč prejel katalog stenskih barv, doma smo se “strokovno” pogovorili in danes je izvajalec prinesel prvi pravi vzorec ter potegnil nekajkrat po zidu s čopičem. Zadel je, ton na lističu je bil enak tonu na zidu tudi potem, ko se je barva že posušila.

Če ne bi več videl kablov sredi zidov, pa stene z veliko luknjo za elektro omarico, bi že mislil, da smo tik pred koncem in vselitvijo. Pa morda smo, če bo do konca tedna električar res malo bolj efektiven…

Radovednost in skrb, ne vem, kaj močneje, me je spet prignala na gradbišče. Saj ne vem, če se to glede na velikost sploh lahko tako imenuje. V tujini sem imel nekaj desetkrat večja, še v Sloveniji sem opravil par nadzorov, kjer se mojega stanovanja vmes sploh ne bi opazilo. Ampak tole tu je naše, z lastnimi napakami bom moral živeti.

Zanimivo, nekoč sem kolege prepričeval, da bi morali živeti v svojih projektih, na primer leto ali dve, da bi spoznali, kaj so naredili narobe. Sem menda eden redkih, ki je vsaj kakšno leto ostal v kontaktih z večino svojih strank, da bi dobil potrebne povratne informacije. Najbolj hecen mi je obrtnik, ki se potolče po prsih, koliko hiš je že postavil – ko pa ga vprašam, kako ljudje v njih živijo, ne ve, ker jih ni vprašal 😉

Zaradi razgovora o podražitvah sanitarne opreme (glej dnevnik četrtek, 8. avgusta) sem spet malo telefoniral naokrog in našel školjke za ceno, kot smo bili že na začetku dogovorjeni. Z avtom sem najprej prevzel naročeni panel za prho, da ga čim prej obesijo na steno, nato pa z veselo novico o školjkah zavil do stanovanja. Zaprto, nikogar ni! Kar nekaj časa sem rabil, da sem dojel, da morda to soboto ne delajo? Že drugi dan ne vidim na gradbišču nikogar! Morda so že končali? Po priloženih fotografijah pač ne…