Radovednost in skrb, ne vem, kaj močneje, me je spet prignala na gradbišče. Saj ne vem, če se to glede na velikost sploh lahko tako imenuje. V tujini sem imel nekaj desetkrat večja, še v Sloveniji sem opravil par nadzorov, kjer se mojega stanovanja vmes sploh ne bi opazilo. Ampak tole tu je naše, z lastnimi napakami bom moral živeti.
Zanimivo, nekoč sem kolege prepričeval, da bi morali živeti v svojih projektih, na primer leto ali dve, da bi spoznali, kaj so naredili narobe. Sem menda eden redkih, ki je vsaj kakšno leto ostal v kontaktih z večino svojih strank, da bi dobil potrebne povratne informacije. Najbolj hecen mi je obrtnik, ki se potolče po prsih, koliko hiš je že postavil – ko pa ga vprašam, kako ljudje v njih živijo, ne ve, ker jih ni vprašal 😉
Šele danes sem opazil, da je tudi vsa talna keramika že zafugirana. Kuhinjska tla so super – tudi če bom uspel kaj politi, se sploh ne bo opazilo 😉
Ne, sence po desnem robu ni kriv “moj” keramičar. Pod v hodniku smo ohranili, postavljen je bil pred desetletji in še kar nekaj časa bo moral zdržati. Ampak za vožnjo mojih otrok s skirojem po hodniku je dovolj gladek in raven 😉
Dodaj odgovor