Kategorija: prostor & arhitektura

Težave s kanalizacijo – vertikala med kopalnico in WC-jem je tako globoko v zidu, da vtoka ne morejo prestaviti, uporabiti morajo obstoječega. To pomeni, da tuša z nizko kadjo ali kanaleto ne moremo imeti. Dobro, saj mi je bila slednja verzija rahlo draga, ampak tudi navadna tuš kabina iz trgovine je imela odtok praktično na tleh. In potem sem namesto izleta v naravo imel izlet po internetu, da sem našel odgovarjajoče fazonske kose, kot bodo kasneje vgrajeni. Zakaj o tem ne razmišljajo že profesionalci?

Pripravil sem shemo kuhinje. Čeprav smo jo kupili v bloku (dobiš, kar vidiš), sem se odločil za doplačilo in novo delovno ploščo. Postavitev namreč ni odgovarjala. In sedaj je po mojih željah ;-

Ob postavljanju parapeta v WC-ju, za katerega se bo skril podometni kotliček, smo ugotovili, da so originalne (zidane) stene postavljali pijanci. Najlažja rešitev bo torej mavčnokartonska obloga, saj je prostor dovolj globok. Potem pa posredujem izvajalcu še primer iz prospekta, kako želimo imeti položeno keramiko. Le stene naj bodo v svetlem tonu.

Izbrana tuš kabina ima prenizek iztok, zato smo šli na lov za novo kabino. Po možnosti lepšo. In večjo! In stekleno steno namesto tiste plastike (čeprav je menda ono tudi steklo)…

Že zjutraj sem bil napaden: “Neee, stanovanje ne sme biti belo!” Že celo življenje sem v stanovanjih s predvsem belimi stenami. Kako pa bi to izgledalo? “Dekliška takole, fantovska takole, jedilnica takole…” Še dobro, da ne obnavljamo hotela, ker bi nam zmanjkalo barv 😉

Narava me ljubi. Podeželska hiša je bila vedno v zelenju, bršljan se je trudil priti celo skozi okna, kadar ga nisem sproti odkopaval, tule pa ni dosti drugače. Če bo poleti prevroče, se lahko preselim v klet…

Čisto smo že “padli noter”, sinko si želi svoje sobe, a drugo ga ne zanima, punci pa si želita nakupovati. Katalogi in trgovine ponujajo več, kot zmore denarnica. Materiali, barve, okovje, kuhinjski bloki in posamezni elementi, vgradni aparati – izbirajte poljubno, da bo le dovolj denarja!

Ampak dan je bil uspešen, žena je našla odštekano keramiko, ki je tudi meni všeč. Ne bomo “flikali” obstoječega tlaka, gremo na novo!

Ah, žena! Našla je drugo kuhinjo, kot sem jaz planiral. Res je lepša, ampak poglej ceno! In na koncu ni bila dosti dražja, le dosti kvalitetnejša. Investitor, pripravi mošnjiček in nove sheme!

Dela se sploh še niso zares začela (ah, nekaj že ropota), pa me že gnjavijo za sheme elektroinstalacij. Dobili so jih že ob pripravi ponudbe, zahtev in pričakovanj nisem nič zmanjšal! V vsaki vogal po par električnih vtičnic, prosim, pa v vsako sobo en LAN, potem jih morda ne bo zmanjkalo že teden dni po vselitvi.

S plačilom vode imamo v sedanjem stanovanju težave, ker nimamo števcev in se plačuje po osebah. Ja, mi porabimo dnevno vodo iz 80 litrskega bojlerja, plačujemo pa 20 eur mesečno za vodo in 45 eur kanalščine. In sem se dogovoril, da mi v “novo” stanovanje vgradijo vodomer, glede obračuna pa se bom dogovarjal kasneje.

Z izvajalcema smo se dobili, da smo preverili še zadnjič popravljeno oziroma dopolnjeno pogodbo, nakar si podali roke. Potem pa oni na gradbišče, mi v trgovine…

Spravil sem se k delu, prelistal kataloge kuhinj in izbral elemente programa, ki omogoča “vse”, le malce grobo deluje. Ampak ko bo postavljen, pa vgrajeni tudi aparati, bo že bolje, sem se tolažil. Všeč mi je postavitev – visok hladilnik, visoka izvlečna omarica, ostalo pa tudi nekako…

Imamo dve težavi, ki nista v neposredni zvezi. Prva težava so finance, ki jih ni nikdar dovolj niti v primeru, da hočeš in moraš nekaj storiti. Druga pa je bila dolgo časa celo večja – preseliti se želimo do konca počitnic! Na tole je marsikdo zmajal z glavo, tudi ponudb je bilo zato manj.

Spomnim se starih časov, ko sem še občasno opravljal gradbene nadzore. Predvsem v tujini so bile ponudbe zelo primerljive, z malo dodatnih razgovorov pa smo dobili celo nižjo ceno. A tule? Med najnižjo in najvišjo je bilo več kot 50 % razlike! In ko je najcenejši dejal, da roka ne more zagotoviti in gre naslednji dan na dopust, najdražji pa, da v ponudbi ni sanitarne opreme, sem skoraj podvomil. Prostori pa čakajo izpraznjeni…

Sledili so pogovori, še več vprašanj in dogovori. Izbrani izvajalec se ni ustrašil ne roka ne omejenih financ. “Uspeli bomo” je zagotovil in dobil delo. Potrdil je popis s shemami potrebnih del in seznamom izbrane sanitarne opreme ter prejel avans, da bi začel naslednji dan. Hura, gremo!

Nekajkratni sprehod skozi prostore je pokazal še par drugih pomanjkljivosti. Pripravil sem skice prenove, prijateljica pa je pripravila popis in predračun osnovnih posegov, da sem sploh (vsaj približno) vedel, v kaj se spuščamo. Po nekaj obiskih obrtnikov je bil popis že tako dober, da so začele prihajati ponudbe. Pravih gradbenih del le za ščepec, več pa obrtniških in inštalacijskih del.

In družina je šla na sprehod po trgovinah. Kakšna bo keramika, umivalniki, omarice, školjke in še marsikaj smo vedeli prej kot pa kdo bo vse to primerno vgradil.

Smo imeli srečo? Stanovanje, ki sem ga videl že ob začetku iskanja, je bilo namenjeno pisarnam in ljudi ni nič kaj preveč zanimalo. Vendar pa je imelo prave sobe, dovolj velike, nič prezidane ali prehodne, vsako s svojimi lastnimi vrati 😉 Pa nekako ni bilo na naši top listi, ker je bilo predrago, ni bilo v centru Maribora niti ne na levem bregu. “V mestu hočem živeti peš!” je bil moj slogan, ki sem se ga dolgo držal kot pijanec plota. A tam so bila stanovanja na podstrešju (kaj me čaka, ko bom “odrasel gospod?”) ali ne zares štirisobna ali pa cenovno napihnjena. In potem smo spet razmišljali, pa obiskovali… Čez mesec, dva, po ogledu skoraj vsega, kar je bilo na voljo, pa smo se ga spet spomnili, “našega”.

Vtis po ogledu z agentom pri prodaji? Groza, slabo vzdrževani pisarniški prostori, že tudi rahlo zapuščeni. Da ne govorimo o komfortu – pisarne so potrebovale dvojne sanitarije, ne pa tudi kopalnice, ki je torej ni bilo. In na mestu kuhinje je bil nekakšen laboratorij. Le kaj so tule mešali? 🙂

Pa smo vseeno dali ponudbo v višini, ki se mi je zdela primerna, saj je bil tloris idealen, orientacija na tri strani neba, stopnic se ni za bati zaradi lokacije v pritličju, desni breg pa sem spregledal, saj bo nova peš brv čez Dravo oddaljena le par minut (župan in podžupani, držite besedo!).

Ne moreš verjeti, kaj vse je na trgu! Pri nakupu stanovanja ti lahko pomaga agencija, prodajalci pa dajejo oglase na splet tudi sami. Da slednji opišejo svojo nepremičnino tako, kot si jo predstavljajo sami, še razumem, da pa jim pri tej domišljiji sledijo tudi agencije, mi ni jasno. Vse za “ljubi kruhek”? Iz večjega dvosobnega stanovanja je potem napihnjen oglas za štirisobnega, ker je nekdo v sobah po dolgem (včasih pa tudi počez) postavil omare.

Navadili smo se na mesto Maribor, čeprav smo priseljenci. Predvsem peš cona levega brega je nadvse prikladna, saj je vse na enem mestu (skoraj vse, ne moreš kupiti vijaka za obešanje slike, žoge za igro na travi, žarnice za kuhinjski pult in še milijon drugih reči…). Torej – preselili bi se, a ostali tu!

Iz ogledov stanovanj bi lahko zapisal pravo zgodbo. Ne, kriminalna ni, povsod sem smel reči “Ne”. Goljufiva? O tem bi se pa že dalo pogovarjati. Lahko v starem mestnem jedru Maribora nadzidaš stavbo in jo pokriješ z ravno streho brez gradbenega dovoljenja? “Ne skrbite, uporabno dovoljenje bomo uredili!” Tale izjava agenta mi še po parih mesecih ne gre iz glave…