Vsega imam dovolj (razen denarja, ki ga je zmanjkalo!). Prenova traja že toliko časa, da sem obupal sam nad sabo! Odločil sem se, da se ne brijem, dokler ne bo stanovanje vseljivo (vem, da smo že vseljeni, a kuhinja še vedno ne funkcionira).
Ne se ustrašiti, moja brada je stara šele nekaj dni, tole tu pa je aplikacija, ki me je postarala za par deset let. Simpatičen, zaupanja vreden striček, kajne ?:-)
Naša adaptacija traja že tako dolgo, da je odpovedal poslušnost sušilni stroj. Pa štirje smo v hiši! To serviserja ne zanima. Po vseh nevihtah oziroma strelah zadnjih dni na našem koncu bo potreboval kakšen teden, da pridemo mi na vrsto. In sedaj sušimo na zraku v prostoru (dnevni sobi)!
Danes pa je bil poseben dan. Vsaj jaz sem ga tako čutil, saj smo izvedli predajo ključev lastnikom starega oziroma najetega stanovanja. Tja smo šli peš, nazaj pa s kolesi, saj jih ne spravim v avto. Bil je zanimiv dopoldanski izlet.
Oba z ženo sva imela občutek, da je res en poseben dan, saj smo z oddajo ključev nekako prerezali tudi vez s centrom mesta. Nič več teka med enim in drugim naslovom, tule tuširanje, tam spanje, tule pranje, tamle kuhanje… Kam naj peljem praznovati? Kar po domače, na kmečki turizem, vendar! In smo šli na sosednji breg, na Gaj. Ko sem naročil juho za tri in en (1) narezek, je gospodar vprašal, če nismo lačni. Kaj ponavadi naročim več? Ko smo pojedli pol sklede juhe, je prinesel na mizo tole! Na koncu sem se trudil samo še jaz, da sem počistil krožnik, ostali so omagali že prej;-)
In proti večeru smo šli v mesto…
Cel dan sem še vozil z avtom sem ter tja. Iz starega stanovanja sem vlekel škatle in vreče, pa mizo, stole in podobne reči, za katere ni nikakršnih financ, da bi nabavil nove. Žena na eni strani pakira, jaz na drugi strani razpakiram in vozim prazne škatle nazaj.
Obenem pa se trudiva na hitro narediti iz stanovanja dom…
Da dokažemo, da nismo vraževerni, smo se na današnji dan, v petek, 13. odločili, da prespimo na “svojem.” In smo! Prostori so še vedno “opremljeni” s škatlami, vrečkami, pa bomo že… Nič posebnega se ni zgodilo – zvečer smo se zvrstili v kopalnici (oh, je dosti bolj prostorna), šli spat in se zjutraj zbudili. Kaj sem sanjal? Ne vem, pravzaprav redkokdaj to vem, prav gotovo pa je bilo dobro, saj spim in sanjam na svojem!
Jamram vsak dan sproti, saj škatel noče in noče biti konca. Zvečer bi rad še kaj napisal, pa ne najdem ne pisala ne tablice. Montirati bo treba pravi računalnik. Ta in printer sta v tako velikih škatlah, da sem se že nekajkrat zaletel vanju. Saj je bil moj namen, postaviti pravo pisarno v kleti, ampak bo ta še malo počakala, začasno se moram organizirati v dnevni sobi…
Današnja odsotnost (službena pot) mi je kar malo koristila, z oddaljenostjo težave bledijo 😉 In živci se nehajo kravžljati… Ampak kaj, ko je treba proti večeru “domov”!
Zjutraj sem bil pri upravniku našega stanovanjskega bloka, še preden so začeli zares delati. Odločen, da se me ne bodo znebili, sem povedal celotno zgodbo o težavah v kuhinji in prepričal referenta, da se oglasi čez dve uri. Potem seveda kličem svojega obrtnika, da je vmes prišel in na široko odprl steno. Skupaj z upravnikovim sodelavcem so potem ugotovili, da gre za hišno napeljavo – glavno vodovodno vertikalo (ali eno od njih), s katero mi res nimamo nič drugega kot lokacijo. Telefoni so brneli, dokler ni padla obljuba o popoldanskem urgentnem popravilu.
Verjeli ali ne, prišel je mladenič, vse skupaj še bolj odprl, da sem se že bal, kako bova gledala v sosednjo spalnico, postavil na cev široko objemko in povedal, da je zadeva rešena. Prosim? Taka težava, pa tako simpl rešitev? Počakajmo par dni!
Ves vesel po informaciji, da bo kuhinja montirana še ta teden, sem v stanovanju pričakal svojega izvajalca, da mi strokovno preveri vlažno liso v kuhinji. “To ni posledica našega dela, mi se tu zida nismo dotikali, to je hišna kanalizacija, na katero vi niste priklopljeni” mi je zatrdil, ko je meril z nekakšnim senzorjem / števcem.
Kaj sedaj, še par voženj opravim, pa bo tu že vse od zobne krtačke naprej, mi pa se naj ne selimo? Zjutraj moja prva pot ne bo v službo, temveč do upravnika stavbe in klicanje vodovodarja.
Potolažila bi me lahko še novica, da bo po dveh mesecih od naročila končno priklopljen internet. “še vedno niste priklopljeni? Takoj urgiram in vas pokličem nazaj.” me je že dopoldne poskušala potolažiti referentka. Da preverim njihovo resnost, sem kot nepoboljšljiv in naiven optimist zvečer ponovno klical. Ko le ne bi, niso se javili kljub odgovoru “Vsi svetovalci so trenutno zasedeni, na vaš klic bomo odgovorili v manj kot dveh minutah.”
Poldrugi mesec je mimo, mi pa se še vedno stiskamo v stanovanju v Centru. Pohištvo so nam prepeljali, pa ne vsega. In cunj (ter posode) imamo dosti več, kot sem mislil. Z avtom vsak dan nekajkrat peljem, stanovanje bi moralo biti že prazno, pa še vedno vozim polne škatle in vreče.
Pa vendar bo kmalu. Sinkova postelja že stoji, a brez pomoči najstarejšega sina tudi omare ne morem dokončati. Za samo selitev pa so pomembne še druge reči – stikala še vedno ne prižigajo pravih luči (ne verjameš – verjemi!), ključavnica ni pritrjena, kabel za luč kar visi v prostor, med podboj in zid lahko dam prst… Žena me je vprašala, če se ponavlja situacija stolpa na mariborskem Rotovžu. Pa sem razčistil situacijo – takratni obrtniki niso dobili obljubljenega plačila, zato so stolp zamaknili, tokratni naši pa so dobili več, kot dogovorjeno po pogodbi! Torej pravega razloga še ne vem – neznanje, nenatančnost, nezainteresiranost…?
