WFTA (Svetovno združenje za prehrano in potovanja) je zapisalo, da potujemo z namenom okušanja kraja, da dobimo občutek kraja (“The act of traveling for a taste of place in order to get a sense of place”).
Kaj torej predstavlja češko kuhinjo? Vprašajte strokovnjaka ali obiščite Češko republiko! Za začetek pa vam lahko nekaj izkušenj oziroma jedi predstavim tudi jaz, čeprav so morda samo praške in samo gostinske.
Izkušnje s hrano ima vsak turist, saj dvomim, da se kdo na potovanju, pa naj si bo to poslovno ali počitniško, lahko izogiba hrani. Spoznavanje češke hrane traja pri meni že dolgo, saj sem v Prago prvič potoval leta 1980. Politični sistem je bil takrat sicer popolnoma drugačen, turizem je bil samo obrobna dejavnost, kar zame sploh ni bilo slabo. Prenočišče v hotelu na Vaclavskih namestih sem dobil brez rezervacije, na Karlovem mostu smo bili naenkrat en godec in nekaj sprehajalcev, v lokalih ni bilo potrebe po čakanju na prazno mizo, cene so bile pa fantastične celo za študentski žep!
V devetdesetih letih sem bil še vedno tako mlad, da sem bil redko sam. Neobremenjeno sem sprejemal vse, ki so si kot jaz vzeli čas za družbo, včasih smo se spoznavali tudi preko obiskov. Praga ni tako oddaljena destinacija, da bi se hotel kakemu povabilu odreči. Časi so bili že drugačni, cene nepremičnin so se zvišale, za cene nočitev ne vem, ker sem se pustil gostiti, lokalov pa se že bolj spomnim. Predvsem jih je bilo več kot prej.
Potem je minilo nekaj deset let, vrnitev v domovino, kariera prostorskega načrtovalca in družinskega očeta je postala pomembnejša od lastne zabave. Do te pridem šele, ko se cela družina strinja. In tako (soglasno) je prišlo do tokratnega obiska češke prestolnice. Prvi vtis – same spremembe. Kraji so večji, modernejši (kar sicer ni vedno pozitivno), dražji, predvsem pa bolj obljudeni. Kdaj in kam se odpraviti, je odvisno od ure in dneva v tednu, pa še takrat se po poti vijejo valovi pešcev z ramo ob rami. Resda v Pragi to velja predvsem za staro mesto in grajski kompleks, ampak tu ni danes nič bolje kot v Benetkah, kamor me prav nič več ne vleče.
Podobno velja za prehrano. Kmalu smo uvideli, da lahko zunaj normalno jemo samo opoldne (marsikateri lokal je takrat prej prazen kot poln, če le ni na osrednji ulici ali trgu), in temu smo prilagodili naša potepanja. Ko te prvič pošljejo od vrat, pa drugič, pa… se pač naučiš – zajtrk smo vedno pojedli doma, kosilo zunaj, večerjo pa spet pogosto doma.
Kaj sem odnesel od tega? Nekaj jedi, za katere sem že vedel in vmes pozabil, pa tudi nekaj novosti. Naj nekatere, morda najbolj zanimive, na kratko predstavim:
Golaž s knedli (gulaš s knedlikem)
Tako dobrega sem jedel samo pred dvajsetimi leti v domu lovske družine Svete Trojice. Tisti je bil sicer srnin, tokratni pa je imel ravno prav mehke kruhove cmoke, narezane na rezine.
Natakar mi je poleg svetoval svetlega Kozla. Med in po kosilu sem se strinjal z njim.
Golaževa juha v kruhu (gulašova v chlebu)
Že ime samo pove, da je juha bolj redka kot golaž, in to se čuti tudi na okusu.
Zato pa potem toliko bolj zraven paše temno pivo (v konkretnem primeru, v pivnici Kozel, seveda temni Kozel).
krompirjevi cmoki, polnjeni z dimljenim mesom (bramb. knedliky s uzeny)
Jed je bila servirana na posteljici iz navadnega in rdečega zelja.
Žena se je že tako vživela v tradicionalno češko kuhinjo, da si je poleg naročila temni ležak.
Utopljenci (utopenci)
Jed je zamišljena kot snack, ker pa vsebuje meso in zelenjavo, sem si jo zapomnil in jo bom poskušal pripraviti tudi doma: v kisli skodeli zelja, paprike in čebule je nekaj dni potopljena klobasa, da se navzame okusa. Seveda zraven najbolj paše pivo!
foto: i.pinimg.com
Hermelin (sm. hermelin, pažit.br.)
V rolico zavita šunka vsebuje mariniran sir s hrenom, čebulo, česnom, oljem in začimbami. Opazil sem, da obstoja več variant, me pa jed ni tako zelo navdušila, da bi si jo zapomnil in poskušal narediti doma.
foto: mission-food.com
Na vsakem jedilnem listu pa imajo ponavadi tudi zapečeno raco, ribe (ponavadi lososa), piščančji zrezek (zato sta preživela tudi naša mala dva), zrezke v smetanovi omaki in pohan sir, krompirjeva palačinke in jabolčni zavitek… Z žalostjo ugotavljam, da smo si vzeli premalo časa. Morda pa se vrnemo spet za božične počitnice? Potem bi lahko tole poročilo dopolnil. Moram še preveriti, če imajo božični sejem…
Zgornje jedi smo zaužili v:
Kozlovna Apropos
Švejk restaurant “Malostranska pivnice”
Restaurace Gočarevy domy
Dodaj odgovor