Odločili smo se za zgodnji odhod, ne zaradi meje, saj ta ni več Schengenska, temveč vročine na cesti. Izbira je bila pametna, saj smo naleteli na stoječo kolono le v Zagrebu. Ampak tisti so me pa razburili, vrivanje z leve in desne mi ne leži več.
Počitniško stanovanje smo letos najeli v Trogiru, pravzaprav na otoku Čiovo, a s pogledom na staro jedro.
Do apartmaja smo pripeljali krepko prezgodaj, pa nas je gazdarica vseeno prijazno sprejela in nam vse razkazala. Zasebno parkirišče z avtom v senci, ohlajena pijača v hodniku – čisto po mojem okusu. In čudovit pogled na stari Trogir.
Popoldanski sprehod po tlakovanih uličicah je vedno zanimiv, saj so kamniti tlakovci vedno bolj spolirani, okusov sladoleda v množici sladoledarnic pa je tudi vsako leto več. In ker smo se med pohajkovanjem ustavili v eni od brezštevilnih konob, smo si prihranili še kuhanje.
Ob tako racionalnem obnašanju nam je seveda ostalo dovolj moči, da smo šli zvečer tudi na tržnico. Neverjetno – tržnica je bila popolnoma živa še ob osmih. Večja je od mariborske, čeprav je Trogircev samo 10.000, a turistov je gotovo nekajkrat več. Dogajanje je na naju vplivalo celo po prihodu v apartma, da sva si privoščila še romantičen pobeg na teraso (brez otrok!)…
Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn
Dodaj odgovor