Čez vikend dobim na obisk pet kolegov iz ZDA, Španije, Irske, Švedske in Madžarske. Prav gotovo bodo hoteli, da jim razkažem Maribor. Lahko bi jih peljal od cerkve do gradu, vmes pokazal kužno znamenje in povedal nekaj letnic. Ampak poznam se. Pri tretji letnici bi moral že sam pogledati v zapiske, oni pa bi začeli pogledovati proti terasam na trgih.
Zato razmišljam drugače. Tri dni imamo, pa bi vsako dopoldne namenili eni pijači, ob kateri se je razvijalo tudi mesto. V petek kavi, v soboto vinu in v nedeljo pivu. Vsako opoldne bi se odpravili še v okolico, kjer bi preverili, kaj znamo dati na krožnik.
Program se mi zdi kar primeren. Le razložiti bom moral, da jutranji sprehod po pivovarski zgodovini še ne pomeni, da bomo že ob devetih naročali runde. Najprej nekaj zgodovine. Če bodo zdržali.
Petek: gremo na kavo. Za začetek.
Prvi dan bi začeli na Glavnem trgu, pri nekdanji Veliki kavarni. Kot arhitekt seveda ne bi mogel mimo stavbe, ne da bi povedal, zakaj stoji prav tam, ob mostu, in kaj je ob odprtju leta 1913 pomenila za mesto. Brata Franz sta jo po materi poimenovala Terezijin dvor. Lepo. Nekateri materi kupijo rože, ta dva pa postavita mestno palačo.
Kavarna je bila tedaj že uveljavljena mestna ustanova. Maribor je prvo dobil leta 1748. Imeli smo torej dovolj časa, da pitje skodelice kave razvijemo v družabni dogodek, za katerega nikoli ne veš natančno, kdaj se bo končal.
V nekdanjih kavarnah so brali časopise, igrali biljard, poslušali glasbo in razpravljali. Tudi vino in žganje so stregli, da ne bo kdo dobil napačne predstave o izključni predanosti kofeinu. Gost si je lahko vzel čas. Kar je bilo za lastnika verjetno sprejemljivo, dokler je gost občasno še kaj naročil.
Pot bi nadaljevali po Gosposki proti Ezleku. Tu je bilo pomembno, koga srečaš, kdo pride mimo in kdo se s kom pogovarja. Danes za takšne stvari pogledamo na telefon. Tedaj si moral vsaj od doma.
Potem bi sedli v Astorijo. Po vsem pripovedovanju o kavarnah bi bilo že prav, da končno tudi kaj naročimo.
Astoria se je odprla leta 1929, njen lastnik Alojz Strehar pa je menda osebno nadzoroval postrežbo in pozdravljal goste. Očitno je dobro vedel, da se ljudje vračamo tudi zaradi človeka, ki nas sprejme. Lep strop pomaga, ampak sam še nikomur ni prinesel kave.
Za mizo bi gostom poskusil razložiti, kaj pri nas pomeni »gremo na kavo«. To je lahko kratka pavza, sestanek, zmenek ali dopoldne, ki se nekoliko zavleče. Če se dobro razvije pogovor, smo že skoraj pri vprašanju, kaj in kje bomo imeli kosilo.
Kava sicer ni zrasla pod Pohorjem. Naše so le kavarne, navade in zgodbe okoli nje. Pa tisti prijetni občutek, ko srečaš znanca, ki se mu ravno tako nikamor ne mudi. Ali pa se obema, vendar za eno kavo bo že čas.
V Astoriji bi torej zaključili prvi sprehod. Če bi kolegi ostali pri drugi kavi, bi si štel v dobro, da so razlago razumeli.
Sobota: od ene trte do mesta pod mestom
Drugo jutro bi jih peljal na Lent. Tu se lahko kot Mariborčan malo pohvalim, ne da bi mi bilo treba posebej pretiravati. Pred hišo raste več kot 450 let stara trta, ki še vedno rodi.
Žametovka oziroma modra kavčina. Ime bi povedal počasi, potem pa prepustil kolegom, da ga poskusijo izgovoriti. Pet jezikov imamo v skupini, kakšna zanimiva različica bi se že našla.
Pri trti bi ostali malo dlje. Njena starost je imenitna, še bolj pa se mi zdi zanimivo, da jo lahko gledamo sredi mesta. Ob hiši, mimo katere hodimo, ob reki, kjer posedamo. Ni spravljena nekje za muzejskim steklom. Vsako leto jo je treba obrezati, zanjo skrbeti in nato pobrati grozdje. Nekdo mora znati in nekdo mora delati. Tudi pri svetovni rekorderki.
Vina te trte jim ne bi obljubljal. Napolni le omejeno število protokolarnih stekleničk in moje gostiteljske pristojnosti tako daleč ne segajo. Za žejo in pokušanje bomo poiskali kaj dostopnejšega.
Z Lenta bi se skozi staro mesto odpravili proti Trgu svobode in Vinagovi kleti. Če bi se dogovorili za ogled, bi jih za nekaj časa peljal pod zemljo. Več kot dva kilometra rovov je tam spodaj. Zgoraj hodiš po opravkih, pod tabo pa sodi, hodniki in zgodovina mestnega vinarstva. Kot planer imam rad, da se prostor dobro izkoristi, ampak tu so šli predhodniki res temeljito v globino.
Vinagova zgodba sega v leto 1847. Ko vidiš merilo kleti, si lažje predstavljaš, da vino za Maribor ni bilo samo nedeljsko kosilo in nazdravljanje ob praznikih. Bilo je delo, trgovina, znanje in precejšnja organizacija. Nekdo je moral grozdje pridelati, nekdo vino negovati, tretji pa najti kupca. In vsi so se morali vsako leto znova pogajati še z vremenom.
Pri pokušini bi pustil govoriti tudi gostom. Zanima me, kaj bi v naših vinih prepoznali kolegi, ki prihajajo iz tako različnih okolij. Sam znam povedati, kaj mi je všeč. Pri natančnem naštevanju vsega sadja in cvetja v kozarcu pa raje poslušam tistega, ki je vino pridelal.
Za popoldne bi izbral eno smer med vinorodne griče, da ne bi več časa prebili v avtu kot pri ljudeh. Po dopoldnevu med trto in kletjo bi bilo prav iti še tja, kjer se vse začne. Pogledati vinograd, slišati gospodarja in poskusiti vino ob hrani.
Če bi bilo vreme lepo in miza prijetna, je nevarno, da bi moral kakšen načrtovani postanek tudi odpasti. To se mi je že zgodilo. Program na papirju prenese več kot človek po kosilu.
Nedelja: pivo, pivovarji in koncertna dvorana
Za zadnje jutro bi si pustil pivovarski Maribor. Začeli bi na Koroški cesti 2, kjer je pivovarna delovala že v prvi polovici 18. stoletja. Marsikdo stavbo pozna po nekdanji gostilni Koper. Pivovarna je starejše poglavje istega naslova.
Od leta 1841 so jo imele v lasti štiri generacije družine Tscheligi oziroma Čeligi. Več kot sto let družinskega podjetništva. Ob tem bi bilo zanimivo vedeti, koliko naslednikov si je poklic izbralo samih in koliko jih je preprosto dobilo ključe. Tega ne vem. Lahko pa si predstavljam, da se je doma tudi pri kosilu govorilo o pivu.
Od tam bi šli proti nekdanjemu Gambrinusu in Čeligijevemu stolpu. Srednjeveški obrambni stolp, ki nosi ime pivovarske družine, je kar lep dokaz, kako se mesto skozi čas spreminja. Stavba ostane, vsebine okoli nje pa ji dodajajo nova imena in zgodbe.
Pri Gambrinusu bi povedal še o ledenici in pivski dvorani nad njo. Spodaj so skrbeli za hlajenje, zgoraj za družabnost. Preden so imeli sodobne hladilne naprave, je bilo za hladen vrček potrebnega precej več razmisleka, kot ga danes namenimo odpiranju hladilnika.
Pri Dvorani Union bi se ustavili ob povezavi med pivovarstvom in glasbo. Današnja koncertna dvorana je bila zgrajena leta 1911 kot Götzova dvorana in je sodila k pivovarniškemu kompleksu. Ta povezava mi je všeč. Stavbo danes poznamo po glasbi, zrasla pa je iz pivovarskega gospodarstva. Ko bom naslednjič tam poslušal koncert, bom imel še eno temo za klepet.
Od tam bi se odpravili v Brew pub. Po vseh nekdanjih pivovarnah bi bil že čas, da pridemo tudi do sedanjega piva. Zgodovino bi za nekaj časa pustili pri miru in pogledali, kaj je na voljo za pokušino. Izbral bi dve različni pivi, da bi imeli kaj primerjati. Vsak naj pove, kaj mu ustreza in zakaj. Če bi kdo želel še tretji vzorec, bi ga seveda razumel kot izraz zanimanja za temo.
Za mizo bi povedal še nekaj o Talisu. Pri domačinih ime hitro odpre spomin na pivo, Oro, steklenice, etikete in nekdanjo mariborsko industrijo. Gostom bi moral razložiti nekoliko več, nam pa včasih zadošča že ime in se pogovor začne sam.
Potem pa bi se jaz nekoliko umaknil razlagi. Kolegi bodo do tretjega dne že vedeli, da rad kaj povem, in bi bilo pošteno, da pridejo do besede tudi oni.
Tri dopoldneve bi tako preživeli v skoraj istem delu mesta, pa bi vsak dan gledali druge stvari. Enkrat okna nekdanje kavarne, drugič trto in vhod v klet, tretjič stolp in koncertno dvorano. Vmes pa dovolj časa, da tudi jaz izvem, kako se ob kavi, vinu in pivu srečujejo pri njih.
Seveda bom moral prej preveriti odpiralne čase in se dogovoriti za obiske. V Astoriji in Brew pubu bi rezerviral mizo za šest. Šest ljudi še ni avtobus, za eno mizo pa nas je že kar nekaj. Zlasti če bi vsi radi sedeli tam, kjer je najlepši razgled.
No, najprej jim pošljem predlog. Morda bodo rekli, da bi radi videli tudi grad. Saj ga bomo imeli na poti. Le mimo vseh mestnih teras bo spet treba priti …
Dodaj odgovor