Kolegi so me prosili, naj organiziram izlet po Pomurju in Slovenskih goricah. Rekel sem “Z veseljem” — in ker sem arhitekt in po naravi ziheraš, sem to vzel dobesedno. Preden sploh pomislim na skupinski program, moram pot prehoditi sam, preveriti, kaj deluje, kaj ne, in kje se najde dobra hrana. Za takšno nalogo sem brez razmišljanja vzel s seboj najboljšo testno skupino, ki jo imam: svojo družino.
(Opomba za moje najbližje: vi ste bili dejanska kontrolna skupina. Hvala za priložnost.)
Sele: rotunda svetega Nikolaja, ali kako je 800 let videti sveže
Začeli smo v Selu pri okrogli kapeli, ki je med najstarejšimi arhitekturnimi spomeniki Prekmurja — rotunda iz sredine 13. stoletja, posvečena svetemu Nikolaju. Kraj se v pisnih virih prvič omenja šele leta 1340, stavba pa je, kot je razvidno iz arhitekturnih značilnosti, starejša. Po legendi so jo gradili templarji. Danes jo krasi skodlasta streha z lesenim zvonikom, v notranjosti pa freske iz začetka 14. stoletja — in okrog leta 1400 nastali obsežni prizori na stenah in v kupoli.
Brez lokalne vodičke bi bil ogled precej tih. S pomočjo razlage, ki je poslikave postavila v kontekst, pa smo kar lepo »prebrali« zidove — kar ni malo za ekipo, ki je večino jutranjih uric porabila za prepričevanje, da se sploh vstane.
Bogojina: Plečnik, krožniki in dozidava, ki je spremenila smisel besede
Bogojinska cerkev Gospodovega vnebovhoda je eno od redkih Plečnikovih del zunaj Ljubljane. Arhitekt je leta 1924 dobil povabilo tamkajšnjega župnika, staro gotsko cerkev pa je namesto da bi jo porušil, vključil v novo zasnovo — postala je vhod. Nov del s kamnitim stebrom in ravnim lesenim stropom, okrašenim s krožniki bogojinskih lončarjev, je postal cerkvena ladja. Valjast zvonik poudari celoto navzven.
Nismo bili najavljeni, a cerkev je bila odprta. In priznam — beseda »dozidava« je tu dobila čisto nov pomen. Da obstoječ objekt postane vhod, nov del pa vsebina — to je zamisel, na katero jaz zagotovo ne bi prišel. Vsaj ne ob prvi kavi.
Odranci: osmerokotna cerkev, kupola, ki se je porušila, in osem stebrov z imeni
Po Bogojini smo se ustavili v Odranciih pri cerkvi Sv. Trojice. Načrte zanjo je leta 1946 izdelal Janez Valentinčič — Plečnikov učenec — a gradnja se je začela šele leta 1964. Potem se je leta 1966 porušila kupola. Nesreča je zahtevala osem življenj, ki jih danes spominjajo stebri v notranjosti, vsak poimenovan po eni od žrtev. Stane Kregar je med letoma 1968 in 1972 poslikal 220 kvadratnih metrov fresk.
Tu se moram za hip zaustaviti: profesor Valentinčič je bil namreč pred skoraj pol stoletja moj profesor. Torej na samem začetku mojega študija. Malce nostalgično, malo ganljivo — in popolnoma nepotrebna informacija za kolege, ki jih bom sem pripeljal. Ampak v blogu gre. Cerkev leži ob poti med Bogojino in Jeruzalemom in nisem imel nobenih težav, da sem prepričal družino za postanek.
Jeruzalem: polno parkirišče in odločitev, ki je bila prava
Jeruzalem v Slovenskih goricah stoji na mestu nekdanjega molitvenega stolpa, ki so ga obiskovali romarji na poti v Sveto deželo. Cerkvica Žalostne matere božje je bila postavljena pred skoraj 400 leti kot zahvala po koncu kuge.
Ko smo prišli, je bilo parkirišče polno. »Lepša cerkev je v Svetinjah,« sem dejal, in preden je kdo uspel ugovarjati, smo se že peljali po panoramski cesti vzdolž grebena vinorodnih gričev. Tisti, ki Slovenijo dobro poznajo, vedo – cesta v Svetinje je že sama po sebi vredna postanka.
Svetinje: cerkev, ki je bila zaprta, in gostišče, ki je bilo odprto
Cerkev Vseh svetnikov v Svetinjah velja za eno najlepših na tem območju — in po mojem je to ocena, ki drži. Predhodno sem se telefonsko dogovoril z župnikom, ki je bil načeloma pripravljen sprejeti nas — a tisti dan je imel maše na več krajih. Trkali smo, pa se nihče ni javil. Župnika so zadržali gasilci na enem od žegnanj. Prav nič dramatičnega, le malo neizpolnjeno pričakovanje.
No, za materialno dušo smo poskrbeli v gostišču Taverna, peš le deset minut stran. In tisto hrano — rekel bi: vredna je, da greš peš tudi dvajset minut. Ali pa trideset. Odvisno, kaj naročiš.
Zaključek: vreme, družina in kolegi, ki še čakajo
Lepo vreme in dobrovoljna družina sta bila idealna kombinacija za dan, ki je združil arhitekturno zgodovino, malo pohodništva in solidno kulinariko. Kdor je prišel brez (večjih) pritožb skozi pet cerkvenih postankov — in med njimi eno z zaprtimi vrati — si zasluži vse pohvale.
Program je torej preverjen. Pot deluje, hrana je odlična, narava pomirja — in stare arhitekture je dovolj za cel dan pogovora.
Ostane le še izvedba za goste. Ki bodo, priznam, verjetno malce bolj zahtevni od moje družine. Ali pa ne — če začnemo s Taverno in pustimo Plečnika za sladico.
Če te ti kraji zanimajo, si poglej še:
Svetinje in Jeruzalem, Slovenske gorice
Dodaj odgovor