Poznaš užitek, ko se zbudiš, nad tabo modro nebo (no ja, ne direktno, pogledati sem moral skozi okno), ti pa pod toplo odejo v prepričanju, da si sposoben premakniti svet. A nekako ne moreš vstati. Danes je nov dan, začne se zjutraj! Še vedno nič. Potem pa pokliče žena, če pridem na zajtrk, ker je deset preč…
Postal sem netipičen(*) upokojenec – po zajtrku sem šel počivat, po kosilu sem šel počivat, vmes pa še ugotovil, da so Američani že dobili novega predsednika, ki mu naš ne more čestitati, ker je že prejšnjemu 🙁
(*) Opomba: Zakaj netipičen? Tistim, ki jih poznam jaz, se vedno mudi in so stalno v akciji, čeprav imajo toliko časa kot jaz…
Dodaj odgovor