Ta teden občina Kungota praznuje občinski praznik. Saj veš, kako znamo to izvesti Štajerci? Nekaj nagovora, nekaj kulturnega programa, potlej pa čaga! No, tokrat ni bilo povsem tako…
Začelo se je standardno, z nagovorom kungovškega župana, gospoda Igorja Stropnika, nadaljevalo s prijateljskimi besedami svetovalca ambasade Ruske federacije v Ljubljani in opisom ruske zgodovine v Kungoti v slovenskem in ruskem jeziku, slednje iz ust Elene Romanove iz Ruskega centra v Mariboru.
Gremo od besed k dejanjem, sta rekla ruski diplomat in kungoški župan in odgrnila spominsko ploščo. Glej no, kako zanimiva zgodovina prve svetovne vojne – naši vojaki v ruskem ujetništvu so delali v Rusiji, njihovi vojaki v ujetništvu pa pri nas! Kaj ne bi bilo bolje, da oboji sploh ne bi šli v vojno? Polja bi bila redno obdelana, pa še veliko življenj bi prihranili!
Moja ruščina ni dovolj močna, da bi smel presojati, kako so zapeli pesem Kalinka, a občutek je bil dober. S klikom na fotografijo pa lahko nastop oceni vsak sam…
Potem pa presenečenje! V Kulturni dom so nas povabili na vodeno degustacijo! Kako mi je bilo hudo, da sem bil šofer 🙁
Vsako vino je dobil svoj nagovor, potem pa je sledilo natakanje v kozarce, trkanje in okušanje. Vinarji so povedali, kako je pridelava zahtevna, mi pa smo se modro držali in poslušali. Pa nabadali ali drobili dobrote, ki so bile nastavljene na mizi. Letos je bilo namreč že 25. jurjevanje in verjetno je bil program tudi zato tako bogat.
Predstavitev domačih društev, glasbeni program, sosedski čvek, vse vzame svoj čas.
Krajevni vinar oziroma skrbnik lokalnega vinograda je imel tudi svojih pet minut, ki smo jim vsi prisluhnili. Kako ne bi. ko pa neguje potomko stare trte v središču Jurija. In to smo tudi poskusili.
Kar čudno sem se počutil. V Mariboru smem žametovko samo gledati, v Juriju so mi njeno vino celo ponudili. Nekoč sem slišal, da je to vino bolj protokolarnega značaja in ne pitno, a Jurovčani postavljajo te govorice na laž. Ali pa znajo trto in vino bolje negovati kot meščani 😉
Polni želodčki in pokušine so nam dale toliko energije, da se po prireditvi še nismo mogli odpraviti domov. Kaj bi lahko še videli? Srček, sem se spomnil ene najbolj “zapeljivih” fotografij naše dežele. Le kje je? Nekje proti Avstriji. Pa smo zavili nazaj, prvo cesto levo, drugo desno in tako še nekajkrat ter se ustavili vrh hriba.
Pri Dreisiebnerju imajo idilično, za Slovenca idealno lokacijo – vrh hriba stoji kmetija, pod njo pa vsenaokrog vinogradi. In razgledi so prav tako čudoviti. Najbolj znan je sicer srček, a srce zapoje, kamorkoli pogledaš. In ko sem bil povabljen pod hišo, da kupim kakšno steklenico za sabo, če že tam ne smem degustitati (avto!), mi je bilo žal, da je bila plača že tako daleč nazaj. Kerner, rumeni muškat in chardonnay so šli z mano, traminec in sauvignon pa čakajo v dobro založeni kleti na prihodnji obisk 😉
Fotografije: ©2016 Olesya Kirn & ©2016 Rasto Kirn
Dodaj odgovor