Ko sem izvedel, da ima naša rotunda v Selu v Prekmurju “sorodnico” v Hrastovljah pri Črnem Kalu, sem vedel, da bo treba na Primorsko. Če smo pred kratkim zaokrožili Pomurje in Slovenske gorice, arhitekturnih biserov Primorske ne bi mogel zanemariti. Jaz sicer prav daleč ne grem, razen za kakšen res nujen sestanek, ampak za to pot sem imel kar dve dobri vesti. Prva: prijatelj je ponudil nočitev na svoji jadrnici v Piranu. Druga: ko sem to povedal doma, se nihče ni posebej upiral.
Iz napake bi se morali učiti
Na tako pot ne gremo vsak dan, zato sem se malo pripravil. Program se je kar nabral: Piran s cerkvijo in obzidjem, regata starih jadrnic, ki bo ravno tisti dan, nova pozidava portoroške riviere, jutro na školjčišču v Ankaranu, in za krono vsega — Hrastovlje. Ker je bilo za videti toliko, smo šli zdoma ob osmih zjutraj. In to je bila, vam povem, terminska napaka prve kategorije. Ima kdo izkušnje, da se je vozil skozi Slovenijo več kot štiri ure? Sonce je sijalo, avtomobilov je bilo ogromno, startni strel regate pa je počil mimo nas. Ko smo prišli v Piran, je bilo namreč pristanišče že prazno. Tiho. Kot po nevihti. Drugače pa na morju.
K sreči je bil na Tartinijevem trgu prav tisti dan bolšji sejem starin. Radovednost je bila tista, ki je pomagala pozabiti tegobe poti — in tega, da smo si že na začetku pokvarili eno od programskih točk.
Navzgor, vedno navzgor
Piran ni tako velik, da bi moral razmišljati, po kateri strani do cerkve. Mimo beneške hiše, ki je vse bolj bleda, pa samo navzgor. V mojem naletu bi kar dalje, ampak tik pod grebenom, kjer se svet zlomi v prepadno steno, je odcep proti župnijski cerkvi Sv. Jurija. Otrokom sem razložil povezavo med Benetkami in srednjeveškim Piranom — mestom, ki je dolga stoletja živelo pod levom Sv. Marka — sam pa sem diskretno pogledal dol na trg, ali se kaj posebnega dogaja. Ker se ni, so me povlekli dalje proti mestnemu obzidju, ki sem ga nazadnje obiskal v prejšnjem tisočletju.
Kar nekaj stopnic je do obzidja. Muzejska vstopnina je bila simbolična, zato nisem pričakoval posebnega programa. Ga res ni bilo — pogledi na mesto in morje pa so bili kljub temu dih jemajoči. Nekatere stvari se ne spremenijo.
Portorož: bo treba še malo domišljije
Dan smo zaokrožili s postankom v Portorožu. Delno za ženo in sejem vrtnic, delno za mene — rad bi si ogledal novi objekt, ki stoji na mestu pogorelega in naj po besedah investitorjev “povrne sijaj” sprehajalni potezi med plažo in hoteli. Hm. Ja. Bo treba še kar nekaj časa in domišljije, preden se bo sijaj vrnil v polnem obsegu.
Voda, olje in vino
Dobra plat jutranjega vstajanja pa je bila večerja. To je eden od vzrokov, zakaj rad hodim na morje: tam cenim tisto njihovo lokalno “od vrta do mize” v obliki, da mora riba trikrat plavati, v vodi, olju in vinu! Kadar se zadržujem doma na Štajerskem, sem seveda slabši ribojedec, tu pa moji eko lokalni zdržki nimajo pripomb. Prijatelj nas je poslal v gostilno Pirat na sami obali v centru Pirana — lokalna istrska kuhinja, morje skozi okno. Moja hobotnica na žaru je bila resnično okusna, ampak sedaj mi je žal, da nisem sledil prijateljevemu priporočilu in naročil njegovo jed. No — en razlog več za ponoven obisk. Kar pa me je resnično presenetilo: rib sta se lotila celo oba otroka. Brez prigovarjanja, brez pogajanj. Nekateri čudeži se res zgodijo ob morju.
Nočitev na gladini
Otrokoma je bil pa glavni dogodek šele pred nami: nočitev na jadrnici. Rahlo pozibavanje, svež morski zrak, ki vdira iz palube v kabine, skoraj popolna odsotnost hrupa motornega prometa. Kaj bi lahko bilo za spanje sploh boljšega? Morda pa mi kdaj pustijo na Dravi zgraditi plavajoči vikend, da to podoživimo.
Školjke, ki jih ni bilo
Rojeni smo pod srečno zvezdo — jutro je bilo jasno, da lepšega ni. Na programu je bilo školjčišče v Ankaranu. Prebrali smo, videli fotografije, pričakoval sem otroke s kanglicami in polnimi rokami.
Naj vas razočaram, ker povem, da je bila vsa tista površina prekrita z mokro mivko. Mi pa v poletni svetli obutvi. Sam sem se nekajkrat sklonil, da naberem vsaj kakšen dokaz o obstoju školjk, ampak tistih čudovitih primerkov s plakata pred obalo ni bilo niti za vzorec. Sezona, oseka, nezgoda — ne vem. Vem pa, da smo se toliko bolj veselili Hrastovelj.
Ples, ki traja šeststo let
Sploh smem priznati, da sem bil v Hrastovljah tokrat prvič? Prijazen gospod nas je popeljal skozi — osrednja ladja cerkve Sv. Trojice, to moram razložiti, meri kakih sedem krat devet korakov (torej “popeljal” ni mišljeno dobesedno kot dolg sprehod) in nam razložil prizore po stenah. Cerkev je v celoti pokrita s freskami iz 15. stoletja. Nekatere so jasne in prepoznavne, drugih brez vodiča ne bi razvozljal, nekatere pa menda skrivajo skrivnosti celo strokovnjakom.
Za zgornji freski sem si pomagal z AI, ker originali puščajo preveč interpretacije. Prva predstavlja stvarjenje sveta, druga pa izgon Adama in Eve iz raja. Ja, onadva sta kriva, če vam kaj ni povšeči!
Mrtvaški ples, ki teče vzdolž celotnega spodnjega pasu fresk, je tisto, zaradi česar Hrastovlje poznajo po vsem svetu. Smrt pleše s predstavniki vseh družbenih slojev — od papeža do kmeta — in nikogar ne izpusti. Sporočilo je staro šeststo let in danes nič manj aktualno.
In potem — obzidje. V tistem nemirnem času so do sem privandrali Turki, zato so vrh griča s cerkvico obdali s taborskim obzidjem z obrambnim hodnikom in strelnimi linami. Precej nepremagljivo. Ampak, glejte: če je bilo tedaj naokrog toliko vinogradov, bi bil napad na tabor in cerkvico itak prevelik greh.
Zaključek primorske ekspedicije
Ogled srednjeveške arhitekture, dve nočitvi, zamujena regata, prazno školjčišče, pa ena od najlepše ohranjenih poznogotskih fresk v Srednji Evropi. Mislim, da je za toliko kulture vredno potovati.
Hrastovlje so vasica poleg Črnega Kala, več o Mrtvaškem plesu pa najdeš na https://sl.wikipedia.org/wiki/Mrtva%C5%A1ki_ples_(Hrastovlje)
Restavracija Pirat, Piran
www.facebook.com/PiratPiran/
Dodaj odgovor